Tiskane izdaje
Bruselj, Berlin – Z vplivanjem na sprejemanje zakonodaje, ki narekuje življenje več kot pol milijarde prebivalcev EU, si na bruseljskem parketu služi kruh približno 15.000 lobistov. Ko se v Bruslju na več ravneh pripravlja in sprejema prihodnja zakonodaja, je izražanje interesa prebivalcev in vpletenih strani (deležnikov) samoumevno.
»Institucije dajejo državljanom in predstavniškim združenjem na ustrezen način možnost izražanja in javne izmenjave mnenj glede vseh področij delovanja Unije. Institucije vzdržujejo odprt, pregleden in reden dialog s predstavniškimi združenji in civilno družbo,« je zapisano v 11. členu evropske lizbonske pogodbe. To je člen, na katerega se v komisiji sklicujejo, ko morajo odgovarjati na vprašanja, denimo, zakaj se komisarji srečujejo s predstavniki velikih bank in korporacij.
Tudi zakonodajni predlogi evropske komisije temeljijo na pogovorih s predstavniki vplivnih skupin in sestanke komisarjev z njimi so pripravljeni objaviti. Toda lobiranje se na drugih ravneh začne najpozneje, ko komisija objavi letni načrt dela in pri pripravi predlogov ocenjuje njihov vpliv.
V predlogu ponavadi zapišejo, da je nastal po obsežnih zunanjih posvetovanjih in upoštevanju neodvisnih študij. Ko se kdaj objavi, kdo je sodeloval in svetoval pri pripravi direktive, ponavadi nastane škandal. Tako je lani dolgo dvigovala prah direktiva o koncesijah, ki bi utegnila pripeljati do liberalizacije preskrbe s pitno vodo.
V strokovnem odboru, ki je svetoval komisiji pri pripravi predloga, so bili bolj ali manj le predstavniki multinacionalk (kakršna je Veolia), ki imajo očiten interes za čim bolj odprt sistem.
Nemška zakonodaja določa, da mora biti izvrševanje mandata v središču delovanja zakonodajalcev, morebitne dodatne dohodke in druge osebne koristi pa morajo člani bundestaga pri vsotah, večjih od 1000 evrov na mesec in 10.000 evrov na leto, poročati svojemu predsedniku, prav tako članstva v društvih, skladih ali kapitalskih in drugih družbah, delovanje v podjetjih in podobno.
Organizacije kot LobbyControl in Transparency International so se doslej pritoževale, da pogoji niso bili dovolj natančno opredeljeni ali da vodstvo bundestaga ni dovolj nadzorovalo zunajparlamentarnega delovanja svojih članov. Po odmevnih škandalih s sprejemanjem sredstev podjetij, kot so RWE, Siemens in Volkswagen, so med letoma 2005 in 2007 že zaostrili zahteve po poročanju o dodatnih dohodkih, lansko odkritje visokih honorarjev socialdemokratskega kanclerskega kandidata Peera Steinbrücka za njegove nastope pa je pomagalo, da morajo parlamentarci zdaj navesti tudi prave naročnike del in ne le posrednike.
Bolje so razdelali tudi način njihovega navajanja, saj so lahko doslej parlamentarci več kot sedem tisoč evrov vredne dohodke navedli v enem samem pavšalnem razredu, zdaj ti natančneje opredeljujejo dohodke do 250.000 evrov. Vprašanje pa je, ali je tudi to dovolj, saj naj bi po navedbah bloga »abgeordnetenwatch.de« izvoljeni predstavniki ljudstva že leta 2012 poleg svojih visokih rednih dohodkov skupaj prejeli za več kot 22 milijonov evrov dodatnih.
