Tiskane izdaje
Kot so sporočili z ministrstva za informiranje, novinarjem od danes naprej člankov ni treba več posredovati v vnaprejšnji pregled državnemu cenzorju - oddelku za kontrolo in registracijo tiska. Praksa, po kateri je moral ta oddelek vnaprej odobriti vsako publikacijo, od člankov pa do besedil pesmi in pravljic za otroke, je bila vzpostavljena avgusta 1964.
Eden od urednikov nekega tednika v Yangonu, ki je želel ostati neimenovan, je po pisanju STA povedal, da »je to velik dan za vse novinarje v Burmi, ki so vse predolgo delali pod temi osovraženimi omejitvami«. Kot je še dodal, gre za »še enega od opogumljajočih primerov napredka v državi pod vlado (predsednika) Thein Seina«.
Kot sicer poroča ameriška tiskovna agencija AP, bo treba omenjenemu oddelku ministrstva za informiranje vse novinarske izdelke odslej posredovati po njihovi objavi, da bo presodil, ali so bili z njimi kršeni kakšni medijski zakoni. Zaenkrat ni jasno, ali oziroma v kolikšni meri bo to vodilo v samocenzuro novinarjev.
Vnaprejšnji cenzuri s strani tega oddelka poleg tega še naprej ostaja podrejena filmska industrija. Kot je po pisanju STA še pojasnil neimenovan vir na ministrstvu za informiranje, na televiziji medtem ostaja v veljavi »samocenzura«, saj tamkajšnji novinarji pri poročanju o občutljivih temah oddelek sami povprašajo za mnenje oziroma navodila.
V Burmi so bili vsi mediji dolga leta pod strogim nadzorom, ki pa ga civilne oblasti, ki so lani nasledile vojaško hunto, že nekaj časa rahljajo. Že pred tem so npr. novinarjem dale navodila, da lahko začnejo poročati tudi o spornih socialnih in političnih temah, kar je bilo še nedolgo nazaj v tej državi nepredstavljivo.
Poleg tega so za manj sporne medije cenzuro oz. vnaprejšnjo odobritev s strani oddelka za kontrolo in registracijo tiska odpravili že lani, tako da je bila do danes v veljavi v bistvu le še za politične in verske publikacije.
Več novinarjev, ki so jih v času hunte doletele dolge zaporne kazni, je bilo poleg tega predčasno izpuščenih iz zapora.
