Carmine Masiello: Nepismeni težko opravljajo kompleksne naloge

Herat – Italijanski general Carmine Masiello, poveljnik zahodnega poveljstva Natove misije Isaf v Afganistanu, je globoko »ujet« v doktrino, ki je v zadnjem letu docela prevzela častnike mednarodnih sil pod Hindukušem. Ti drug za drugim – in to ob vsaki priložnosti – ponavljajo, da je ključ afganistanske prihodnosti v usposabljanju domačih varnostnih sil, v katere je mednarodna skupnost v desetih letih vojne vložila okoli 30 milijard dolarjev, rezultati pa niso ravno navdušujoči. General Masiello, ki je neposredno nadrejen tudi 15. kontingentu Slovenske vojske v Afganistanu, je prepričan, da je Natova izhodna strategija z delovnim naslovom 2014 uresničljiva, pri tem pa poudarja, da so se razmere in razmerja na bojiščih še pred kratkim razmeroma mirnega zahodnega Afganistana bistveno spremenila.

Zahodni Afganistan že nekaj časa ni več »razmeroma varno« območje. Postal je zatočišče upornikov iz Kandaharja in Helmanda ter ključna pot trgovcev z opijem. Kako vi vidite trenutne varnostne razmere?

Smo sredi prehodnega obdobja. Pred mesecem dni so domače varnostne sile prevzele nadzor nad Heratom in doslej ni bilo hujših incidentov [na dan pogovora je bilo v eksploziji obcestne bombe nedaleč od Herata ubitih 24 civilistov]. Afganistanske sile – tako vojska kot policija – krepijo svojo navzočnost na terenu in stopnjujejo zahtevnost operacij. Marsikje delujejo povsem samostojno. Za zdaj se naš načrt uresničuje, res pa je, da imamo kar nekaj težav. Nekatera območja zahodnega Afganistana so varnostno zelo vroča. To velja predvsem za Farah na jugu, kjer je upornikov največ. To območje je od nekdaj neprijetno. Največji problem so improvizirana eksplozivna sredstva, napadi na postojanke afganistanskih varnostnih sil in na Natove oskrbovalne konvoje. Zoprne razmere so v dolini Bakva, tudi blizu Faraha. Nevarno je še v Gulistanu in provinci Gor, ki jo je težko nadzorovati, in v Šivanu, tradicionalnem uporniškem središču, kjer zdaj deluje bataljon afganistanske vojske [v Šivanu so Američani v letalskem napadu pred dvema letoma in pol ubili 125 civilistov, kar je močno okrepilo upor]. Napeto je tudi severno od tu, v provinci Badgis, še posebno na območju okoli Bala Morgaba [kjer bi po prvotnih načrtih moral delovati 15. kontingent SV]. Tam je kritično, a je velika skupna spomladanska operacija mednarodnih in afganistanskih varnostnih sil pozitivno vplivala na razmere.

Profil upornikov na zahodu Afganistana je bistveno drugačen kot na jugu ali vzhodu, ob pakistanski meji. Tu je zelo malo »ideologije« in veliko kriminala ter ekonomskih interesov. Ali to zahteva drugačno taktiko?

Profil tukajšnjih upornikov je zelo pisan. Lahko bi rekel, da gre za nekakšno sadno solato. Na jugu in vzhodu Afganistana so uporniki pravi talibi, ki jih ženeta vera in sovraštvo do tujcev. Na zahodu je drugače. Tu prevladujejo kriminalna združenja, ki se med seboj spopadajo za nadzor nad nezakonitimi trgovskimi potmi, hkrati pa napadajo tudi vladne vojake in policiste, saj jim nikakor ne ustreza, da ti prevzemajo nadzor nad »njihovimi« območji. Njihove tarče so seveda tudi pripadniki mednarodnih sil. Bojujejo se za oblast – a ne v političnem, ampak v ekonomskem smislu. Med seboj se spopadajo tudi zasebna varnostna podjetja, to je pač velik posel. Omeniti je treba še bližino Irana. Tu je tudi precej »pravih« talibov, a le redki so domačini. Na zahod, predvsem v Farah, prihajajo po koncu operacij v Kandaharju in Helmandu. Med njimi je veliko Pakistancev. V Bala Morgabu je upor bolj ideološki. Tam je drugače.

Uporniki so letošnjo »bojno sezono« začeli z novo taktiko, katere ključ so napadi na ključne ljudi režima predsednika Hamida Karzaija, ki padajo kakor domine. Se strinjate, da uporniki delujejo bolj organizirano in »premišljeno« kot kadar koli prej?

Drži.

Se bojite, da bi lahko ena izmed njihovih naslednjih tarč postal guverner Herata? Obveščevalne informacije menda pravijo, da je zdaj na vrsti on.

Za guvernerjevo varnost skrbijo Afganistanci. Mi jim pomagamo. Načrti za obrambo njegovega poslopja so narejeni. Zavedamo se resnosti grožnje. Več pa vam zaradi občutljivosti informacij ne smem povedati.

Se bodo mednarodne enote do konca leta 2014 dejansko umaknile iz Afganistana? Je »izhodna strategija« uresničljiva?

Mislim, da je. A to je politično določen datum in politična poteza, v katero se kot vojak nočem vmešavati. Dejstvo je, da je mogoče opaziti napredek. Afganistanske varnostne sile, od katerih izurjenosti je odvisna prihodnost države, napredujejo. Ne le kvantitativno, ampak tudi kvalitativno. Vse skupaj nas seveda čaka še veliko dela. Prenos varnostnega nadzora na domače sile že poteka. Kmalu bomo videli, kako uspešen je ta proces.

Iskreno – v kakšnem stanju so afganistanske varnostne sile?

Kot sem že povedal, je napredek očiten. Vendar to ne pomeni, da ni težav. Nasprotno. Največji problem je velika nepismenost med vojaki in policisti. Nepismeni ljudje težko opravljajo kompleksne naloge. Zato smo se lotili programa opismenjevanja. Izobrazba je ključ afganistanske prihodnosti. Tako ANA [vojska] kot ANP [policija] imata hude težave z vzdrževanjem, logistiko in obveščevalnim delom. Velika težava je tudi pomanjkanje poveljnikov – dobrih podčastnikov in častnikov. Če imajo čin, mislijo, da si lahko dovolijo in vzamejo vse, to je del folklore. Z mentorstvom in inštruiranjem v sklopu OMLT poskušamo narediti vse, kar je mogoče, da bi pospešili razvoj in odpravili napake.