Čas osamosvajanja in odcepitvenih stremljenj

Jeseni bosta na evropskem političnem koledarju dva referenduma, najprej škotski, nato katalonski. Evropa je s krizo vse bolj fragmentarna, trenjem med bogatim centrom in revnejšo periferijo so se pridružila nesoglasja znotraj nacionalnih držav, avtonomistična gibanja so vse močnejša.

Letos sta evropska in svetovna javnost z bojaznijo opazovali referendum na Krimu in izrekanje tamkajšnjega pretežno ruskega prebivalstva o odcepitvi od Ukrajine. Drugačno vprašanje so bližnji evropski referendumi in leto 2014 je pomembno za več regij v Uniji.

Prvi bo septembrski referendum na Škotskem, novembra bo sledil tisti v Kataloniji. Odcepitvena stremljenja zdaj pretresajo številne evropske države. Ne le Veliko Britanijo in Španijo, kjer obstajajo nacionalistične težnje tudi v Galiciji in hotenja po samostojnosti v Baskiji, napetosti so, denimo, med Flamci in Valonci v Belgiji, več avtonomije si želi severnoitalijanski Veneto. Večina teh ambicij ni novih, s krizo so samo dobile nov zagon. Izostrila so se vprašanja, kdo kaj prispeva v nacionalni proračun, obujajo se nacionalni sentimenti.

Medtem ko se nezadovoljstvo z Evropsko unijo med Evropejci povečuje, je čedalje več trenj v nacionalnih državah. Zato ni mogoče podcenjevati signalov, kakršen je spomladi prišel iz regije Veneto, komentira italijanski sociolog in politolog Ilvo Diamanti, ki se ukvarja z raziskovanjem javnega mnenja. Kažejo precej razširjeno razpoloženje javnosti; morda ne ravno »plebiscitarno«, kakor radi trdijo secesionisti, vsekakor pa večinsko.

Razdruženo kraljestvo

V Združenem kraljestvu se bodo Škoti 18. septembra odločali o morebitnem odhodu iz tristoletne zveze z Veliko Britanijo. Škotski premier Alex Salmond je razpisal referendum natanko 700 let po slavni bitki pri Bannockburnu, pomembni zmagi nad Britanci v prvi vojni za škotsko samostojnost v 14. stoletju in mejniku v nacionalni zgodovini. Neodvisnost bi pomenila velik geopolitični pretres, čeprav javnomnenjske raziskave kažejo, da je škotska neodvisnost vse manj verjetna. Odcepitev v julijskih anketah podpira 34 odstotkov vprašanih, 45 odstotkov jih nasprotuje.

Stranka za neodvisnost je bila sposobna prepričati celo levico, ki je proti nacionalizmu, naj podpre samostojnost; zagovorniki pravijo, da ne gre samo za vprašanje neodvisnosti, temveč za povsem drugačno politiko od britanske. A tisti, ki podpirajo razpad 307 let stare zveze, so videti v manjšini. Nasprotniki razdružitve opozarjajo na gospodarske posledice, ekonomisti z londonske School of Economics trdijo, da glede na članstvo v EU in Svetovni trgovinski organizaciji to ni problem. Vse secesionistične regije bi bile obravnavane kot nove države, zanje pogodbe Unije ne bi veljale, žuga Bruselj. Pogodbe EU o takšnih primerih eksplicitno ne govorijo. Na splošno pa tako Škotska kot Katalonija, če bi hoteli kot samostojni državi postati članici EU, izpolnjujeta večino njenih pogojev in standardov. Medtem je v Evropi nemalo nervoze: če bi Škotska in Katalonija postali samostojni, čemu ne bi tudi Baskija, Flandrija, Korzika?

Neodvisna Katalonija

Če kje, potem v Kataloniji občudujejo britanskega premiera Davida Camerona, ki je dovolil škotski septembrski referendum o samostojnosti. Španski premier Mariano Rajoy tistemu v svoji državi ostro nasprotuje, ustavno sodišče je že razglasilo načrtovano izrekanje za nelegalno.

Posvetovalni referendum o »politični prihodnosti Katalonije« bo 9. novembra, datum je konec preteklega leta objavila katalonska vlada. Volivcem bodo postavili dve vprašanji: »Ali hočete, da postane Katalonija država?« in v primeru pritrdilnega odgovora še: »Ali želite, da je ta država neodvisna?« Referendum podpira tako predsednik katalonske vlade kot večina strank v katalonskem parlamentu. Katalonski premier Artur Mas apelira na špansko vlado, naj sprejme »poziv ljudi, ki se hočejo svobodno, mirno in demokratično izreči o vprašanju, ki je deležno široke podpore«. Španska stališča ostajajo neomajna.

Množične demonstracije proti Madridu so se začele leta 2010, poldrugi milijon prebivalcev najrazvitejše province v državi, ki se ponaša s svojim jezikom, zgodovino, kulturo, je preplavil trge in ulice Barcelone, manifestacije za neodvisnost so se vrstile geslom: Katalonija, nova evropska država. Regionalizem oziroma nacionalizem je posebno občutljiva tema španske stvarnosti. Vprašanja Katalonije, Baskije, Galicije in njihovih odnosov s špansko državo so stara in upravljanje trenj med centrom in periferijo bo bistveno za špansko vlado in raven španske demokracije.

Avtonomija Veneta

Proti Škotski in Kataloniji se ozirajo tudi Benečani, opažajo podobnosti z najnaprednejšo špansko regijo, od katere je odvisna celotna država, poudarjajo, da Veneto plačuje prestolnici preveč in dobiva premalo. Spomladi so se prebivalci Benetk in dežele Veneto na referendumu odločali o obnovljeni Beneški republiki. Raziskave javnega mnenja so že pred izrekanjem pokazale, da neodvisnost podpirata skoraj dve tretjini prebivalcev Veneta, dežele s približno 3,8 milijona volilnih upravičencev. Glasovanje so organizirale lokalne stranke, stranka Neodvisnost Veneta je pojasnila, da je gibanje za neodvisnost nastalo zaradi nesposobnosti vlade, da bi izkoreninila korupcijo, ščitila državljane pred recesijo in zaustavila trošenje na revnem jugu države. Približno 60 odstotkov volilnih upravičencev v trikotniku med Vicenzo, Padovo in Trevisom je podprlo samostojnost Veneta.

To je izid, ki ga ne bi smeli prezreti, je komentiral omenjeni Ilvo Diamanti; po njegovem prepričanju je Veneto v preteklih tridesetih letih postal najobčutljivejši seizmograf sprememb v Italiji. Rezultat, češ da je treba interpretirati pravilno: neodvisnost pomeni »ne« odvisnosti, torej avtonomijo, ne nujno secesionizem, čeprav gre za secesionistične sanje Severne lige, ki ne upa več na ustanovitev Padanije, temveč odcepitev Veneta.

Ekonomska kriza je v številnih evropskih državah povečala socialno nezadovoljstvo, mikronacionalizma je vse več, regionalne napetosti postajajo del evropske krajine.