Tiskane izdaje
Srdit obračun med libanonsko vojsko in privrženci skrajnega sunitskega klerika Ahmeda al Asirja, ki je prejšnji konec tedna za dva dni ustavil življenje v mestu Sidon, kakih 40 kilometrov južno od Bejruta, je le zadnji in najbolj smrtonosen v seriji podobnih incidentov, ki so pretresli državo, odkar se je v sosednji Siriji pred dobrima dvema letoma začela oborožena vstaja proti režimu predsednika Bašarja al Asada. Privrženci različnih med seboj sprtih libanonskih milic že dlje časa poravnavajo račune na sirskih bojiščih, v zadnjem času pa se tamkajšnja vojna vse bolj intenzivno preliva tudi na to stran meje, zaradi česar se mnogi Libanonci bojijo vrnitve morije, ki je v njihovi domovini divjala v obdobju 1975–1990.
Prav zadnji val spopadov v Sidonu, v katerih je bilo ubitih
Napetost je dosegla vrelišče v nedeljo, ko je vojska na nadzorni točki ustavila avtomobil z Asirjevimi sledilci, njihovi kolegi, med drugim oboroženi tudi z ročnimi raketometi in minometi, so nato napadli vojake. V dveh dneh ogorčenih spopadov, ki so pustili za seboj na desetine mrtvih in za okoli 20 milijonov dolarjev gmotne škode, so vladne sile zavzele oporišče skrajnežev, Asirju pa je z nekaj somišljeniki uspelo pobegniti. Zaradi nepremišljenega napada na vojsko, ki med Libanonci uživa precejšnje zaupanje, se je nanj usul plaz kritik celotne politične vrhuške in sunitskih verskih voditeljev, toda dejstvo je, da številni pripadniki libanonske sunitske skupnosti v razmerah poglabljanja sektaških ločnic simpatizirajo z voditeljem, ki »igra« na njihov strah pred krepitvijo politične in vojaške moči Hezbolaha, ki je že dolgo nekakšna država v državi.
Kljub pozivom skrajnežev k širitvi upora proti vojski, ki ji očitajo ščitenje Hezbolahovih interesov, so se razmere v zadnjih dneh umirile – nekaj incidentov je bilo le v Tripoliju in Bejrutu, kjer so neznanci v sredo napadli avtobus s sirskimi državljani in jih več zabodli –, a je pri številnih Libanoncih ostal mučen občutek, da je to le zatišje pred viharjem. Njihove strahove še krepi dejstvo, da je v Libanonu že zdaj izpolnjenih veliko pogojev za začetek novega prelivanja krvi: država je že (vsaj) od marčevskega padca vlade premiera Nadžiba Mikatija v globoki politični krizi, v neposredni soseščini divja krvava državljanska vojna, posledično se krepijo sektaška nasprotja, ki jih nevarno podžiga priliv orožja, državne institucije so šibke, vojska, najbolj spoštovana med njimi, pa je že tako prerazpotegnjena in, če se bo sektaško obračunavanje stopnjevalo z dosedanjim tempom, kmalu ne bo več mogla gasiti vseh požarov ... Vnovični padec v brezno se v teh razmerah zdi precej bolj verjeten kot odmik od njegovega roba.
Vse bolj vroče tudi v Iraku
Libanon še zdaleč ni edina sirska soseda, ki se boji, da jo bo tamkajšnji krvavi vrtinec potegnil vase. Jordanija, Turčija in Izrael nadvse pozorno spremljajo razmere na sirski strani meje, še precej resneje je v Iraku, kjer se je vrenje med šiitsko večino in sunitsko manjšino, ki je na vrhuncu bratomorne vojne med letoma 2006 in 2008 odneslo na desettisoče življenj, v zadnjem času spet zaostrilo. V času vladavine Sadama Huseina privilegirani suniti se namreč zadnja leta pritožujejo, da so vse očitnejša tarča diskriminacijske politike vlade Nurija al Malikija, zaradi česar so se decembra lani s svojimi zahtevami podali na ulice. Toda doslej večinoma mirni protesti zaradi neodzivnosti vladajočih že dlje časa grozijo, da bodo prerasli v nov val oboroženega upora proti oblasti v Bagdadu.
V razmerah zaostrenih sektaških nasprotij, ki jih še podžiga dogajanje na drugi strani meje, se znova krepijo skrajne skupine z lokalno izpostavo teroristične mreže Al Kaida na čelu, Irak pa je posledično zajel nov val nasilja, v katerem je bilo samo na začetku tega tedna ubitih najmanj 50 ljudi, od aprila pa že več kot 2000.
