Ciper: Bankrot ali neusmiljena reševalna terapija

Berlin – V Berlinu je te dni minus pet stopinj Celzija, na Cipru več kot prijetnih osemnajst, kanclerka Angela Merkel pa je v soboto, ko je prišla na obisk k ciprskim konservativnim prijateljem, hitro odpotovala nazaj domov.

Morebitna naslednja kandidatka za reševanje je za nemške politike potencialno minsko polje, pa čeprav v primerjavi z drugimi ne gre za visoke vsote. Sedemnajst milijard evrov, kolikor naj bi jih za reševanje svojega bančnega sektorja potreboval Ciper, je daleč najnižja vsota od vseh, ki so jih doslej v evrski krizi odobravali državam v težavah. Za tretjo najmanjšo članico evrskega območja pa to pomeni gigantskih sto odstotkov bruto državnega proizvoda – in, kar je še morda še huje, komaj dobro polovico denarja, ki ga imajo v državi naloženega ruski »oligarhi«. Nemški socialdemokrati in zeleni napovedujejo, da bodo ob morebitnem glasovanju v bundestagu prvič nasprotovali reševanju ene od evrskih držav, jezni so tudi koalicijski liberalci in bavarska CSU.

Kanclerka Merklova bo morda imela pri reševanju Cipra še bolj zavezane roke po volitvah v Spodnji Saški prihodnjo nedeljo. Po zadnjih raziskavah javnega mnenja tamkajšnja krščanskodemokratsko-liberalna vlada sicer ni več v tolikšni nevarnosti, kot je bila še pred dnevi, a bi nemška levosredinska opozicija z morebitno zmago dobila prepričljivo večino v zgornjem domu parlamenta. Pa tudi sicer je morala pri zadnjem evrskem reševanju v bundestagu Merklovi pomagati opozicija, kar se v primeru Cipra skoraj zagotovo ne bo zgodilo. Še kot finančni minister v prvi vladi Angele Merkel je socialdemokratski prvak Peer Steinbrück ostro nasprotoval evropskim in drugim davčnim oazam, in nemška opozicija tudi zdaj ne dopušča nobenega dvoma, kaj si misli o Cipru s komaj desetodstotno enotno davčno stopnjo. Liberalni prvak Rainer Brüderle pa nasprotuje, da bi morali nemški davkoplačevalci jamčiti za »ruski umazani denar«.

Reporterji, ki so nemško kanclerko spremljali na obisku pri konservativnih ciprskih prijateljih, opozarjajo na bleščeče bogastvo na ulicah Limasola, v veliki meri povezano z ruskimi priseljenci: šampanjec za petsto evrov za steklenico v nočnih klubih, kjer se zbirajo bogati Rusi, menda teče v potokih, marina, ki jo gradijo, bo za privez zahtevala kar 150.000 evrov na leto, mesto pa v šali imenujejo kar »Limasolgrad«. Od nekaj več kot osemsto tisoč prebivalcev grškega dela Cipra jih je več deset tisoč ruskega rodu, o ruskih oligarhih ter domnevnem pranju umazanega denarja pa je lani jeseni poročala že nemška obveščevalna služba BND. Med tistimi, ki svoje gigantske jahte vodijo »domov« na Ciper, je cela četica najbogatejših Rusov, med njimi tudi razvpiti Roman Abramovič.

Rusija je konec leta 2011 z 2,5 milijardnim posojilom že reševala Ciper, a niti komunistični predsednik s tekočim znanjem ruščine, ki je v Moskvi doktoriral iz zgodovine, ne more privabiti še več ruskega uradnega denarja, pa tudi ne kitajskega. V vodstvih obeh držav so namreč spretni poslovneži, ki znajo računati, da ciprske bančne bilance štejejo kar devetkratni bruto domači dohodek, ob takšnem zelo verjetnem finančnem cunamiju ne štejejo veliko niti plinska polja, ki so jih investitorjem ponujali na jugu otoka.

Predsednik Demetris Hristofias se bo moral po bližnjih volitvah najverjetneje posloviti, poznavalci napovedujejo, da ima na bližnjih volitvah največ možnosti konservativni Nikos Anastaziades, ki ga je ta konec tedna podprla tudi Merklova. Pa bodo v Nikoziji tudi res poslušali? »Vse smo podpisali, kar Evropa zahteva v boju proti pranju denarja,« se že vnaprej brani Anastaziades. »Ciper nima nič večjih težav z umazanim denarjem kot druge države.« Vladna pogajalka o tem vprašanju je še ostrejša: »Nemčija naj se raje ukvarja z lastno korupcijo pri Siemensu,« je nemškim medijem dejala Eva Papakiriaku.

Tistim nemškim kritikom, ki jih tudi sicer motijo evrske in evropske države z nizkimi davki, pa lahko Ciprčani odgovarjajo, da ima tudi Rusija nizko in enotno davčno stopnjo, skupaj z njo pa še vrsta drugih držav, ki nimajo težav. Nemčija pa za zdaj nima težav s svojimi bankami, zato bodo levite najbrž morali poslušati Ciprčani in ne Nemci. Oligarhi so na Ciper, kjer niso veliko spraševali o izvoru, sicer radi prinašali svoj denar, a so ga hitro tudi odnesli, nikomur še na misel ni prišlo, da bi vlagal v ciprsko gospodarstvo in razvoj. Če so se ciprske banke s posli v Grčiji in drugod gigantsko napihnile, borza v Nikoziji obrača komaj milijardo in še to vsak dan manj.

Če se bo tako nadaljevalo, bo moral Ciper na neusmiljeno na reševalno terapijo, ki se je je doslej predsednik Hristofias otepal z vsemi štirimi. Če odločno čiščenje bančnih bilanc skupaj s strogim varčevanjem države ne bo pomagalo ali pa bodo Ciprčani preveč nasprotovali, pa se že množijo tudi glasovi, da bi bilo treba Cipru dovoliti bankrot. V evrski krizi bi bil končno čas, da bi nekdo tudi sam plačal ceno tako zelo napačnega razvoja, kakršnega si je privoščil Ciper, zahtevajo kritiki, in majhna država zagotovo ne bi pretresla skupne evropske valute. Takšen radikalni korak pa bi pretresel dosedanjo strategijo reševanja evra, zato bodo v Berlinu in drugje odlašali z njim, dokler se bo le dalo.