Tiskane izdaje
Pogajanja o normalizaciji odnosov potekajo pod taktirko visoke predstavnice EU za zunanjo politiko Catherine Ashton. Doslej so bila diskretna, brez uhajanja podrobnosti o predlogih na mizi. Ko sta se Dačić in Thaçi po dvodnevnem dialogu odpravila domov, je baronica Ashtonova pojasnila, da sta premiera imela poglobljeno razpravo in da se bosta po posvetovanjih v njunih glavnih mestih spet srečala 4. marca. »Premiera sta zadovoljna z napredkom. Tudi sama sem,« je sporočila visoka predstavnica.
V zadnjih dveh letih sta strani dosegli zmeren napredek pri tehničnih vprašanjih, pri političnih vprašanjih sta v ključni fazi pogajanj. Najtrši oreh je s Srbi poseljeni sever Kosova in tamkajšnje vzporedne srbske institucije, ki jih vzdržuje Beograd in so v nasprotju z resolucijo Združenih narodov 1244 iz leta 1999, na katero se Srbija sicer pogosto sklicuje. Dačić je v Bruslju zatrdil, da Beograd ne bo ukinil srbskih institucij, preden ne bo sporazuma o tem, kakšne institucije jih bodo zamenjale.
Po predlogu Beograda bi na severu morali oblikovati skupnost srbskih občin s pristojnostmi na področju izobraževanja, zdravstva in pravosodja. Policija bi imela odnose s Prištino in z Beogradom. Srbi bi lahko sami izbirali svojo oblast. Thaçi po drugi strani zavrača rešitve, po katerih bi Srbija še lahko ohranjala vpliv na delu Kosova. »Vsi se zavedajo, da morajo biti vzporedne strukture odpravljene čim prej,« je povedal. Posebej je omenil varnostne strukture in uvajanje pravnega sistema v okviru kosovske zakonodaje.
Bruselj obema stranema ponuja korenček: napredek na poti v EU v zameno za konstruktivnost. Voditelji 27 članic so na decembrskem vrhu vsaj malce odprli vrata rešitvi, po kateri bi Srbija že junija dobila dolgo pričakovani datum za začetek pogajanj o polnopravnem članstvu. Priština si želi začetek pogajanj o stabilizacijsko-pridružitvenem sporazumu, ki je za države Zahodnega Balkana prva stopnička na poti v Unijo. Ob urejanju odnosov s Srbijo bo Priština morala narediti več na področju javne administracije, korupcije, organiziranega kriminala, pravosodja in svobode govora.
Vprašanje srbskega priznanja Kosova kot pogoja za članstvo v Uniji se ne postavlja. Navsezadnje kar pet članic še ni priznalo najmlajše evropske države. Namesto priznanja kot diplomatskega akta je v igri želena normalizacija odnosov. V ključnih članicah namreč nočejo, da bi Unija dobila »še en Ciper«. Tako naj bi države kandidatke vsa nerešena dvostranska vprašanja - enako velja za vse druge kandidatke - tako ali drugače odpravile, da ne bi z njimi ovirale pogajanj o članstvu.
Najbolj negotova je časovna perspektiva. Bruseljski uradniki sicer zatrjujejo, da bo Unija glede širitve vztrajala pri dosedanji politiki odprtih vrat, toda vstopanje novih držav bo po Hrvaški do nadaljnjega de facto zamrznjeno. Kandidatk je še osem - preostalih pet naslednic SFRJ, Turčija, Islandija in Albanija. Četudi bi Srbija pogajanja o članstvu začela že letos, bi se zapleteni pogajalski proces in nato še ratifikacija pristopne pogodbe zavlekla v prihodnje desetletje. Najbolje (Islandija je seveda izjema) na evropski poti kaže Črni gori.
Unijo, ki se mora že tako ukvarjati z lastnimi težavami, bolj kot nadaljnje širjenje zanima notranje utrjevanje. Poleg tega je izkušnja z revnima članicama Romunijo in Bolgarijo, ki sta leta 2007 vstopili v Unijo pomanjkljivo pripravljeni, bolj ali manj negativna. Pričakovanje, da bosta znotraj Unije hitreje prevzemali evropske standarde, kot če bi čakali pred vrati, se ni izpolnilo. Zaradi tega se bodo morale prihodnje članice »evropeizirati«, preden bodo postale članice.
