Demokratski naskok na predsednikove vojne pristojnosti

New York – Ameriški predsed­nik Donald Trump je zadržano­ sprejel iranske raketne napade­ na ameriški vojaški oporišči v ­Iraku, ki so sledili uboju visokega vojaškega poveljnika in arhitekta­ iranske prevlade v regiji Kasima­ Sulejmanija. Medtem ko so vsaj nekateri v iranskem vodstvu ­zagrozili s hujšimi povračilnimi ukrepi, bi demokrati radi zagotovili takšno obnašanje Bele hiše tudi v prihodnje. Predstavniški dom je ponoči sprejel resolucijo, ki za vojaške akcije v Iranu zahteva kongresni pristanek.


Trumpovi nasprotniki imajo malo lepih besed za njegovo obrambno in zunanjo politiko: za ene je premirje z Iranom zavito v strateško zmedo, drugi prvemu republikancu očitajo omahovanje med napadalnostjo in nezainteresiranostjo. Predsednik v sredo ni napovedal novih vojaških akcij kljub iranskim raketam na ameriški oporišči v Iraku, s čimer naj bi priškrnil vrata za diplomatske rešitve, a nikakor ne dovolj za prekinitev kroga konfrontacije in maščevanja. Demokrati republikanskemu predsedniku ne zaupajo, da bo to naredil v Iranu in vsaj v predstavniškem domu, kjer imajo večino, zahtevajo, da za vojaške akcije v tej državi poišče soglasje kongresa. O podobni resoluciji naj bi prihodnji teden glasoval senat, a bi morali  demokrati tam prepričati večje število republikanskih senatorjev.



Težava je v tem, da demokrati razumno politiko do Irana pripisujejo svojemu nekdanjemu predsedniku Baracku Obami in evropskim državam, ki so leta 2015 sklenili jedrski dogovor z Iranom, za številne republikance pa je bil ta kapitulacija pred vojaškim jedrskim programom islamske republike ter vir denarja za njihove raketne in druge oboroževalne sisteme. Tesni zaveznik republikanskega predsednika, senator Lindsey Graham, je ozmerjal režim v Teheranu z verskimi nacisti, katerih ambicije po teokratskem nadzoru nad Bližnjim vzhodom naj bi bilo mogoče ustaviti le s silo. »Ko pravijo, da hočejo uničiti Izrael, se ne šalijo!«
 

Trump noče veljati za šibkega

Tudi Graham verjame, da ima predsednik vse pristojnosti za obračun s takšnim režimom. Trump ni zagret za »nikoli končane vojne«, a njegov morilski napad na generala Sulejmanija kaže, da noče veljati za šibkega. V Kaliforniji so ta teden pokopali sodelavca ameriške vojske Nawresa Waleeda Hamida, ki ga je ubila raketa proiranskih sil blizu Kirkuka, množice, ki jih je po Trumpovih zagotovilih organiziral Sulejmani, pa so vdrle v ameriško veleposlaništvo v Bagdadu in ga razdejale. Predsednik je na sinočnjem predvolilnem zborovanju ubitega generala obtožil načrtovanja napadov na več ameriških veleposlaništev v svetu in poudaril, da je sam odgovoril drugače kot Obama po Bengaziju. V tamkajšnjem ameriškem konzulatu so radikalni islamisti leta 2012 ubili ameriškega veleposlanika Christopherja Stevensa.




V običajnih časih bi demokrati morda vzeli v bran predsednika, a časi niso običajni tudi zaradi drugih prepirov med ameriškimi demokrati in republikanci. Trump je pozval Nancy Pelosi, naj republikansko nadzorovanemu senatu končno posreduje obtožnico o njegovi razrešitvi, potem ko predsednica predstavniškega doma z njo ni prepričala niti enega republikanskega kongresnika.

Demokrati upajo, da bo drugače z omejitvijo predsednikovih pristojnosti za vstop v vojno z Iranom. Vplivna senatorja Rand Paul iz Kentuckyja in Mike Lee iz Utaha sta povedala, da bosta glasovala za senatno različico takšne zakonodaje, saj če sta v ukrajinski aferi obsojala kongresno prekoračitev pristojnosti, ju v iranski skrbi predsedniška. Ameriški kongres je kot odgovor na vietnamsko vojno leta 1973 sprejel resolucijo, ki omejuje uporabo ameriških vojaških sil v tujini brez kongresnega soglasja. Dvotretjinsko soglasje predstavniškega doma in senata je tedaj premagalo veto predsednika Richarda Nixona.



Če kongresni demokrati upajo, da bodo o večjih omejitvah za Iran prepričali še več republikanskih kongresnikov, morda delajo račun brez krčmarja. Visoko vojaško in versko vodstvo Irana namreč kaže željo po večjem maščevanju za ­Sulejmanijevo smrt.