Dva bilijona evrov je dosedanja cena nemške združitve

Berlin – Med evrsko krizo se je Nemčija z vsemi silami branila plačevanja dolgov drugih članic skupne evropske valute, med razlogi za to pa je tudi gigantska cena, ki jo je morala in jo še mora plačevati za svojo združitev: po letu 1990 so za nove vzhodne dežele porabili dva bilijona evrov!

Dvojka z dvanajstimi ničlami je po izračunih Klausa Schroederja z berlinske univerze FU cena nemške združitve, potem ko se je desetim zahodnim deželam po padcu berlinskega zidu in dvigu železne zavese priključilo šest novih dežel, prej skupaj znanih kot Nemška demokratična republika. Raziskovalec je seštel vsa sredstva, ki so po letu 1990 pritekla iz zahodnonemških blagajn za obnovo ter gospodarsko in socialno vzdržnost vzhoda države, pokojninskih skladov ter sredstev Evropske unije, in spet pokazal, kakšna ruševina je bil po desetletjih centralno planskega gospodarstva tako imenovani paradni konj sovjetskega bloka.

V vroči razpravi, ki zaradi te številke že poteka v vsej Nemčiji, Schroeder poudarja, da je bila združitev tudi zanj moralno in politično upravičena. »Vsi nosimo krivdo, saj smo zanetili drugo svetovno vojno in smo zato odgovorni tudi za dolgoletno razdelitev naše dežele,« avtor poudarja v značilnem slogu nemškega priznavanja krivde brez iskanja izgovorov. »Treba pa je navesti dejstva.«

Tem dejstvom še posebej oporekajo na vzhodu. Predsednik vlade dežele Saške - Anhalt Reiner Haseloff tako opozarja, da je zaradi množične selitve zahod države pridobil na tisoče dobro izučenih iz izobraženih strokovnjakov in delavcev, Schroeder pa opozarja, da se je izselilo tudi mnogo ljudi, s katerimi si nemško gospodarstvo ne more veliko pomagati in so pristali na plačilnih seznamih socialnih služb. Če bi privolili v takšno logiko, bi morali po njegovem mnenju šteti tudi vse, ki so se z zahoda preselili na vzhod, pa Turke in Italijane, ki delajo v Nemčiji, in tako naprej. Raziskovalec verjame, da se bo gigantska vsota, ki jo navaja, še povečevala, saj se na vzhodu še naprej hitro poslabšuje razmerje med upokojenci in zaposlenimi, razlika v produktivnosti pa je še vedno velika.

Ko se bomo Nemci spet združevali, bomo to opravili veliko bolje, je pred časom za revijo De Facto povedal profesor z Univerze Martina Luthra v Halleju Ulrich Blum. Izvirni greh vzhodnonemške obnove bi se po njegovem prepričanju lahko imenoval holandski sindrom, kot je revija Economist imenovala gospodarski fenomen na Nizozemskem iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja po odkritju velikih zalog zemeljskega plina. Nenadni in mogočni pritok denarja, ki ni rezultat povečanja produktivnosti, podraži proizvodnjo in jo naredi manj konkurenčno, zaradi česar na koncu trpijo vsi.

»Hitra denarna unija z menjalnim tečajem, ki je prinesel stoodstotno precenitev vzhodnonemške marke, je bila prva velika napaka, ki je uničila zelo veliko, kar bi bilo morda še mogoče rešiti,« mi je tedaj povedal tudi Joachim Ragnitz z dresdenske Tehnične univerze in tudi raziskovalec na dresdenski podružnici Ifo, z vračanjem odškodnin so preprečili še nove investicije, prevelik zalogaj za vzhodnonemška podjetja je bil tudi prenos zahodnonemškega pravnega sistema.

Vzbujanje pričakovanja

»Popolnoma so podcenili, kako težak je bil položaj vzhodnonemškega gospodarstva, mislili so, da zadostuje, če zagotovijo denar in dajo ljudem pogum in upanje. S tem pa so vzbudili pričakovanja, ki jih potem niso mogli izpolniti.« Četrt stoletja po združitvi Nemčije je produktivnost na vzhodu tretjino nižja od zahodne, neznanska sredstva pa so odlično obnovila nekoč propadajočo vzhodnonemško infrastrukturo, zaradi česar se pritožujejo številne zahodne dežele z luknjami v cestah in obnove potrebnimi mostovi.

Vse pa ni le črno. Če imajo zahodni Nemci še vedno dvakrat več premoženja od vzhodnih sonarodnjakov, se to na vzhodu zaradi hitrega naraščanja vrednosti nepremičnin hitreje povečuje kot na zahodu. Morda bo v prihodnost Nemčija vendarle bolj enaka: če so med starejšimi razlike še vedno zelo velike, so današnji tridesetletniki že enako premožni tako na vzhodu kot na zahodu. Tri najbogatejše nemške dežele pa še naprej finančno podpirajo vse druge in si ogorčeno prizadevajo za spremembe sedanjega sistema finančne izravnave med zveznimi enotami. Doma to otežuje ustava, tudi zaradi petindvajsetih let napornega in nezadovoljivega izravnavanja vzhoda in zahoda pa se je Nemčija v evrski krizi z vsemi štirimi branila pretokov kapitala brez rasti produktivnosti.