Tiskane izdaje
Rim - Papež Frančišek je uprizoril kanonizacijo, kot je v Vatikanu še ni bilo. Povabil je predhodnika, Benedikta XVI., ki so ga ponižno in navdušeno pozdravljali kardinali in vsi verniki. Za svetnika pa je hkrati naredil dva svoja predhodnika, Karola Wojtyło in Angela Roncallija.
Milijonska množica vernikov, romarjev od vsepovsod, se je v Rimu zbirala ves teden, večina pa je prišla v soboto. Zlasti mladi iz vse Evrope, veliko tudi iz Latinske Amerike, so spali kar pod milim nebom in dali intonacijo dogajanju. Kolorit so na Trg svetega Petra prinesli Poljaki pa Mehičani, ki so ponosni, ker je tedaj še mladi papež Janez Pavel II. leta 1979 najprej obiskal njihovo deželo, šele pozneje je začel svoje turneje po svetu.
Pozdrav Benediktu
Izjemno veliko je bilo Argentincev, Bergogliovih rojakov, ponujali so mu mate, ki ga papež ni zavrnil, z njimi se je najbolj veselo izmenjaval pokrivala. Varnostniki so bili menda vsak čas na smrt prestrašeni, papež pa se ni zmenil za nobeno opozorilo. Njegov odprti džip se je ustavljal vsakih nekaj metrov. Papež je izstopil in šel pozdravljat romarje. Slovesnost na Trgu svetega Petra se je začela že ob petih zjutraj, ko so odprli vhode na trg in okoliške ulice, ceremonijo pa je Frančišek odprl šele pet ur pozneje.
Že pred njim je prišel na sagrado, vrh stopnišča pred baziliko, njegov predhodnik Joseph Ratzinger, ki mu pravijo zaslužni papež, o Frančišku pa pravijo, da je papež, ki kraljuje.
Benedikta so pozdravljali vsi, publika in še posebej kardinali, škofi in duhovniki, ki so imeli zase posebej ograjen in najbolj viden del prostora med navzočimi. Šele za Ratzingerjem je prišel na sagrado Frančišek, ki je najprej pozdravil Benedikta. Dogodek so vatikanski komentatorji označili za zgodovinskega. Benedikt je zdaj prav zares so-papež, nič ni skrit za obzidjem, ni siva preteklost, ampak pomembna sedanjost.
Papež Frančišek je ceremonijo pripravil po svoji podobi. Brez pretiranega pompa, slovesno, vendar brez visoko donečih besed. Razložil je, da sta Karol Wojtyła in Angelo Roncalli zdaj svetnika, ker sta dala veliko vesoljni Cerkvi, predvsem pa zato, ker sta bila globoko pobožna, predana Stvarniku.
Med množico so bili na italijanski strani publike najbolj navdušeni tisti, ki so prišli iz Bergama, iz Roncallijevih krajev. Že dolgo so bili prepričani, da njihov papež pač mora biti svetnik, ker je bil svet že za življenja.
Za množice vernikov je bil Janez XXIII. vedno Dobri papež, ker je bil prijazen in se je znal pogovarjati z vsakomer.
Spomin vernikov redko seže v čase, ko je bil Roncalli izjemno uspešen papeški diplomat v Bolgariji in Grčiji, pomembna vez med Rimom in vzhodom Evrope. Teološko bolj izobraženi del vernikov se Roncallija seveda spomni predvsem zato, ker je sprožil drugi vatikanski koncil, zadnji veliki reformni proces v Katoliški cerkvi, ki ga je njegov novi sosvetnik Janez Pavel II. sicer malo zavrl, ni pa ga izničil.
Utišani kritiki
Poljakov je bilo na trgu na desettisoče, od vsepovsod s Poljskega, največ pa iz Wadovic, kjer je bil Karol Wojtyła doma. Niso se menili za proteste, ki so se pred kanonizacijo pojavili v Rimu in drugod po svetu, spremljali pa so jih predvsem očitki, da Wojtyła ni storil dovolj, da bi ustavili pedofilske zločine duhovnikov. Najglasnejši so bili tisti, ki so s prstom kazali na Kristusove legionarje in dejstvo, da je Wojtyła nekoč prijateljeval z njihovim ustanoviteljem Marcialom Macielom, naposled izobčenim iz Katoliške cerkve.
Po kanonizaciji bodo nasprotniki svetništva poljskega papeža postopoma postali nepomembni. Vse drugo, tudi kritike, so že včeraj preglasili navdušeni zagovorniki Janeza Pavla II., ki so njegovo svetništvo zahtevali že dan po njegovi smrti pred devetimi leti.
Rimljani so dogajanje na trgu spremljali po svoje, skladno s svojo tradicijo. Vsaj tisti, ki premorejo nekaj več denarja, so pobegnili iz mesta, tisti, ki jih je v zadnjem letu prevzel papež Frančišek, pa so prišli celo na trg. Pravijo, da na trgu že desetletja ni bilo toliko rimskih meščanov kakor včeraj.
Frančiškovi zgodovinski koraki
Komentatorji poudarjajo, da je papež Frančišek z včerajšnjo kanonizacijo dveh predhodnikov in z navzočnostjo tretjega predhodnika Benedikta naredil nekaj zgodovinskih korakov, ki jih bo težko odriniti v pozabo. Ni se zmenil za stroga pravila o svetništvu, tudi ne za zahtevo o dveh čudežih, saj je vedel, da so pomembne bistvene odločitve, ki privabijo vernike.
Z vabilom Ratzingerju pa je morda odprl nova pota za prihodnost papeštva. Papežem morda v prihodnje ne bo več treba trpeti in umreti na prestolu, kakor se je zgodilo Janezu Pavlu II., ki je umiral dobesedno pred televizijskimi kamerami.
