Eden bi sanjal s Francozi, drugi jih kliče na pomoč

Pariz − François Hollande ali Nicolas Sarkozy? Istih let sta, rojena za vladanje in oba sta že v mladih letih sanjala, da bosta življenje prehodila po izjemni poti – predsednika. Sarkozy hodi po njej od leta 2007 in se nadeja vnovičnega mandata, Hollande upa, da bodo Francozi tokrat zaupali njemu.

Sedeminpetdesetletni François Hollande, ki se je že pri desetih letih zagledal v politiko (ko jo je spremljal na televiziji), trdi, da ima vse, kar potrebuje za zmago na predsedniških volitvah 6. maja; program, ki napoveduje takojšnje spremembe (Le changement, c'est maintenant!), politično kilometrino socialista za seboj (v stranko je vstopil leta 1979 in jo vodil v obdobju 1997–2008) in dobro vizijo pred sabo (Francozi naj bi spet »znali sanjati«), še slog in vztrajni značaj, po katerih je prav tako pravi antipod Sarkozyju – »politični živali«, kakor ga označujejo nekateri.

Po zadnji raziskavi instituta Ifop (2. do 5. april) se lahko v prvem krogu 22. aprila nadeja 26,5 odstotka glasov ali drugače: dva odstotka manj od sedanjega voditelja. Brezštevilne raziskave ga po dolgih mesecih, ko je bil prepričljiv javnomnenjski favorit, vse bolj postavljajo na drugo mesto. Medtem ko so francoski mediji še pred dobrim mesecem pisali, kako Sarkozy godrnja in kliče na pomoč ter se Hollande, ki visoko ceni inteligentnost, zadovoljno smeje, so vloge zdaj videti manj vnaprej določene.

Prelomne so bile drame v Toulousu in Montaubanu, kar kaže, da so v posttoulouški predvolilni Franciji prevladale skrajne teme, ki so mnogo bliže sedanjemu predsedniku: imigracija, tujstvo, laičnost, varnost, porast rasizma in antisemitizma. Socialist želi preusmeriti pozornost na »res prava« področja, ki zadevajo vsakega državljana: h kupni moči, brezposelnosti, zdravju, davkom (za 75 odstotkov naj bi obdavčili najbogatejše), šoli, mladim in Evropi. Naloga je težka in uspeh še zdaleč ni zagotovljen, ne le ekonomski uspeh, ampak tudi »družbeni«, Hollanda, ki se je v Rouenu rodil zdravniku in socialni delavki, pa skrbi vsak državljan, posebno mladi, ki se šele postavljajo na noge.

Zdajšnja generacija po njegovem prepričanju ne sme pustiti prihodnji preveč bremen (francoski javni dolg pa znaša že skoraj 90 odstotkov BDP), zato podpira pot, po kateri se je Evropa namenila doseči proračunsko disciplino, čeprav se mu zdi, da bi se bilo treba o fiskalnem paktu znova pogajati: tudi na temo gospodarske rasti, ki je ni mogoče ločevati od javnih financ.

Kakor evropski desni voditelji izrekajo podporo Sarkozyju (Merkel, Cameron, Rajoy, Monti), Hollanda podpira Alfredo Pérez Rubalcaba, generalni sekretar španskih socialistov (PSOE) in vodja opozicije. Francoski levi pretendent za Elizejsko palačo je po njegovem prepričanju veliko upanje za evropsko levico. Podobno meni cela vrsta znanih Francozov, ki mu obljubljajo svoj »da« in pozivajo še druge, da ga podprejo: med njimi so Jean-Michel Ribes, direktor pariškega gledališča Rond-Point, pevka Djura, Yannick Noah itd.

François Hollande, ki mu, pravniku po izobrazbi, neredki očitajo, da je premehki levičar, pravi o sebi, da je čisti antipod Nicolasu Sarkozyju, politiku mnogih protislovij, ki nenehno menjava oblačila. Na začetku mandata da je Sarkozy davčno ščitil bogataše, zdaj pa jim jemlje darila; sprva je nenadzorovano trošil, sedaj se mora Francija odrekati; v Parizu je pompozno gostil Gadafija in pristal, da je libijski voditelj celo postavil šotor, potem pa...

Pod taktirko Françoisa Hollanda, ki gradi podobo novega Mitterranda, bo menda mnogo več koherentnosti in vse drugače: prizadeval si bo, da ne bo samega sebe postavljal pod vprašaj in bo predvsem povezoval, z besedami in dejanji, tudi odprtosti po Sarkozyjevo, ko je v vlado postavljal ideološko različne ljudi, se ne bo šel. Vprašanje je, če si Francozi resnično želijo korenitih sprememb in kako močno se jih nadejajo s Hollandom, ki tokrat prvič kandidira za prvi stol Francije. Vstopnico za tekmo si je pridobil oktobra lani, ko je zmagal na socialističnih predvolitvah in je še prej politično utonil nekdanji direktor Mednarodnega denarnega sklada Dominique Strauss-Kahn. Oče štirih otrok, ki jih jima je rodila nekdanja sopotnica in strankarska kolegica ter poražena predsedniška kandidatka 2007 Ségolène Royal, je zadnja leta v razmerju z Valérie Trierweiler, znano novinarko pri Paris Matchu.

Hiperaktivni populizem

Medtem ko politični kritiki označujejo Françoisa Hollanda za velikodušneža in so mu nadeli satirični vzdevek Flamby, sedanjega šestega predsednika francoske Pete republike Nicolasa Sarkozyja povzemajo z besedo radikalen, hiperaktiven, vsenavzoč. Skrajnost je medijsko privlačnejša od Hollandove narave, ki je bolj »tehnična« in je pripravljena na konsenz, zato niso francoski mediji še nikogar toliko karikirali kot prav desnosredinskega Sarkozyja (Zveza za ljudsko gibanje, UMP).

Uradno predvolilno dirko je resda začel teči šele 15. februarja, ko je napovedal kandidaturo za vnovični mandat, neuradno je v tekmi že precej dlje. Doslej je bilo iz njegov ust že dvakrat slišati, da bo v primeru majskega poraza pustil politiko: do nedavnega so ga raziskave javnega mnenja res postavljale na »večno drugo mesto«, zdaj ga utrjujejo na prvem. Medtem ko je na evropskem parketu v duetu z nemško kanclerko Angelo Merkel »reševal evro in Evropo«, je na notranjepolitičnem področju v zdajšnjem mandatu vznemirjal zaradi populistično-nacionalističnih vprašanj o narodni identiteti, zaradi odnosa do tujcev, predvsem Romov, in do islama, med manj priljubljenimi potezami je pokojninska reforma, zdaj predvolilno kliče še po reformi schengna, hkrati pa ga ves čas »skrbi, da ne bi klecnila francoska ekonomija«.

Ta je pred meseci že izgubila najvišjo bonitetno oceno, zaradi česar se je zavzel za nekatere ukrepe (za »socialni« DDV, davek na finančne transakcije...) in je obljubil celo referendum na temo brezposelnosti in priseljevanja. Da so se politika, čigar mandat se je začel z ločitvijo in poroko s pevko in nekdanjo manekenko Carlo Bruni, ponekod ali vsaj nekateri Francozi že dodobra naveličali, je bilo pred tedni videti na ulicah pirenejskega mesta Bayonne: pred množico, ki mu še zdaleč ni želela dobrodošlice, se je moral zateči v lokal. Kako tudi sam ni človek finese, je (za vse čase Youtuba) pokazal, ko se je na kmetijskem sejmu na žalitev nekega neznanca nervozno odzval z besedami, ki niso ravno v čast državniku: Spelji se, bedak bedni!

Ob brezsramnem spogledovanju s trdo, kar skrajno levico: po novem tudi v imenu odmevnega posttoulouškega boja proti terorizmu, daje s programom, s katerim želi popeljati Francoze v novo petletko, občutek, da bega povsod, kjer je to še mogoče. Politik, ki se je poročil trikrat in ima štiri otroke, predvolilno obljublja celo cenejše in enostavnejše pridobivanje vozniškega dovoljenja: zdaj je »vozniška« po njegovem prepričanju prav tako primer diskriminacije, saj si je vsakdo ne more privoščiti, za pot na delovno mesto pa je nujna.

Sarkozy, ki ga javno podpirajo Gérard Depardieu, Mireille Mathieu, Johnny Hallyday ..., si je politiko za svoje delovišče izbral že leta 1974, ko je vstopil v tedanjo Zvezo demokratov za republiko – poznejši Chiracov Zbor za republiko, iz katerega je leta 2002 nastala Zveza za ljudsko gibanje. Prehodil je pot od župana bogate občine Neuilly-sur-Seine do ministra za proračun, uradnega govorca kabineta Edouarda Balladurja, notranjega ministra ... in predsednika Francije.