Eduard Ševardnadze – politik, ki je podrl berlinski zid

Prihodnost pripada svobodi je naslov knjige, ki jo je Eduard Ševardnadze objavil po odhodu s položaja sovjetskega zunanjega ministra. Naslov je po svoje naravnost simboličen. Ševardnadze, eden največjih svetovnih politikov osemdesetih in devetdestih let, je kot najtesnejši sodelavec Mihaila Gorbačova namreč odigral ključno vlogo pri perestrojki Sovjetske zveze, pri umiku sovjetskih čet iz Afganistana in pri padcu berlinskega zidu, ki je potem dramatično spremenil tudi Evropo.

Prav ob 20. obletnici padca berlinskega zidu sem se s Ševardnadzejem pogovarjal v njegovi (državni) vili v tbilisijski četrti Ortačala visoko nad reko Mktvari, ki teče skozi gruzinsko glavno mesto. Bilo je pred petimi leti. Takrat mi je ponosno pokazal košček berlinskega zidu, ki so mu ga po padcu železne zavese podarili nemški voditelji. Na njem je z velikimi črkami napisano Eduard, Danke! Zato je bilo vprašanje, kdo je pravzaprav podrl berlinski zid, takrat povsem logično.

A odgovor Ševardnadzeja je bil zelo skromen. »Nemci sami. Naša glavna naloga je bila preprečiti, da se polmilijonska sovjetska vojska, ki je bila tedaj nastanjena v Vzhodni Nemčiji, ne bi vmešala v dogajanja. Nekateri člani politbiroja, zagovorniki trde linije, so bili namreč zgroženi nad takratnim vrenjem na vzhodni strani zidu in so zahtevali posredovanje. Grozili so, da se vojska ne bo podredila ukazom iz Kremlja. Toda potem je odločno posredoval Gorbačov, ki je bil tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil. In Nemčija je bila rešena. Sovjetska armada, ki je Nemčijo potolkla v drugi svetovni vojni, jo je namreč še vedno štela za svoj plen, zato ni dovolila, da bi ji poraženci narekovali, kakšna naj bo njena prihodnost. Takratni načelnik generalštaba maršal Sergej Ahromejev je hudo trpel ob teh dogodkih. Po neuspelem puču avgusta 1991 je zato naredil samomor.«

Eduard Ševardnadze, skoraj desetletje tudi gruzinski predsednik, je januarja letos dopolnil 86 let. Nekateri trdijo, da je bil še starejši, saj naj bi mu mama, zato da bi ga rešila vojne, spremenila datum rojstva, kar pa je v pogovoru odločno zanikal. Toda rojstnega dne letos ni praznoval. Zaradi tragičnih dogodkov v Kijevu je iz solidarnosti do Ukrajincev odpovedal že napovedani sprejem.

Izjemno kritičen do Putina

Do politike Vladimirja Putina in njegovih izjav, da je bil razpad Sovjetske zveze največja geopolitična katastrofa 20. stoletja, je bil ves čas izjemno kritičen. Putin, ki je takrat že okupiral Abhazijo in Južno Osetijo, zdaj pa razkosava še Ukrajino, po njegovem ne dojema realnosti in časa, v katerem živimo. Oživljanje nekakšne nove (in manjše) Sovjetske zveze je popoln absurd. »V devetdesetih letih je bilo vsem jasno, da bo Sovjetska zveza razpadla. Procesov, ki so se začeli s politiko glasnosti in perestrojke, preprosto ni bilo več mogoče ustaviti. Samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bo država popokala po šivih. Ko sem postal zunanji minister, bilo je leta 1985, sem računal, da se bo to zgodilo čez kakšnih deset let. To je bila edina moja napoved, v kateri sem se zmotil,« je dejal Ševardnadze.

Mihail Gorbačov, ki je Ševardnadzeja spoznal že v šestdesetih letih, ga je opisal kot »izjemnega in zelo nadarjenega moža«. A bil je tudi nadvse duhovit in zvit politik, zaradi česar se ga je oprijel vzdevek »sivi lisjak«. Ko je na položaju generalnega sekretarja gruzinske partije za časa Leonida Brežnjeva zamenjal Vasilija Mžavanadzeja, enega najbolj korumpiranih partijskih aparatčikov tistega časa, je na prvi seji cekaja pod njegovim vodstvom zahteval, naj vsi dvignejo levo roko. In potem duhovito vzkliknil: »Tako skromne partijske plače in tako veliko dragih zahodnih ur ...«

Naslednik Andreja Gromika

Ko je Gorbačov marca 1985 prevzel oblast, je za zunanjega ministra imenoval prav v svetu povsem neznanega Eduarda Ševardnadzeja. V ZDA so bili šokirani, saj ga sploh niso poznali in še imena niso znali izgovoriti. Ševardnadze je na tem položaju zamenjal legendarnega Andreja Gromika, ki je zunanje ministrstvo vodil vse od leta 1957. Z Gorbačovom sta takrat postala nadvse učinkovit tandem, a sta se kasneje razšla. »Gorbačov je nekako poskušal ohraniti Sovjetsko zvezo, medtem ko sem se jaz ves čas zavzemal za popolno politično in gospodarsko liberalizacijo. Imel sem občutek, da vnema za prave reforme popušča, zato sem konec leta 1990 tudi odstopil,« je dejal Ševardnadze.

Njegov govor ob odstopu je bil naravnost preroški. Posvaril je namreč, da se v državo vrača diktatura. »To govorim z vso odgovornostjo. Nihče ne ve, kakšna bo ta diktatura in kakšen bo ta režim,« je takrat govoril Ševardnadze. In res. Leto pozneje se je zgodil (ponesrečeni) puč proti Gorbačovu, stvari pa je potem na svoje z znamenito (sovjetsko) vertikalo oblasti dokončno postavil Vladimir Putin, ki Rusijo zdaj vodi že petnajst let. Od avgusta 1999, ko ga je Boris Jelcin imenoval za premiera.

Eduard Ševardnadze se je po razpadu Sovjetske zveze vrnil v Gruzijo. Leta 1995 je postal predsednik države (preživel je tri atentate) in na tem položaju ostal do revolucije vrtnic leta 2003, ko je moral oditi. Opozicija mu je očitala ponarejanje rezultatov parlamentarnih volitev. Ko so poslanci zavrnili še njegovo pobudo za uvedbo izrednega stanja, se je odločil za odhod iz politike.

Ševardnadze je zadnjih deset let preživel sam, malodane zaprt v svoji vili nad gruzinskim glavnim mestom. Smrt žene Nanuli, ki je umrla kmalu po revoluciji vrtnic, ga je zelo prizadela. Ostali pa so mu prijatelji, ki jih je imel zelo veliko (tesna prijatelja sta bila z nekdanjim nemškim kolegom Hansom Dietrichom Genscherjem), in kajpak knjige, ki so jih prevajali po vsem svetu. Bil je krhkega zdravja in umrl je točno opoldne. Za pisalno mizo, kjer je končeval svojo zadnjo knjigo ...