Tiskane izdaje
Kairo - Današnje odprtje volišč v Egiptu so zaznamovale dolge vrste ljudi, ki so se že prej zbrali pred njimi. Začetek dvodnevnega voljenja novega predsednika države napoveduje nekakšen začetek konca petnajstmesečne revolucije, ki je zamajala državo.
Na glasovnicah so natisnjena imena dvanajstih kandidatov, ki so v zadnjih dneh prepričevali Egipčane, da so prav oni tisti, ki bodo državo popeljali v novo prihodnost. Ker ni pričakovati, da bo kateri koli od njih dobil zadostno podporo že v prvem krogu, bodo Egipčani novega predsednika najverjetneje dobili šele po drugem volilnem krogu, ki bo na sporedu sredi junija.
Komu se bo uspelo prebiti vanj, bo znano v prihodnjih dneh, glavnih kandidatov za predsedniški stol pa je pet. Prvi favorit je Amr Musa, nekdanji generalni sekretar Arabske lige in zunanji minister v režimu diktatorja Hosnija Mubaraka, ki ga je z oblasti odnesla lanska revolucija. Liberalni Musa se sicer v zadnjem času trudi distancirati od Mubarakove vladavine in zagotavlja, da bo Egipt popeljal na pravo pot.
Veliko povezav z nekdanjim režimom ima tudi Ahmed Šafik, zadnji premier pod Mubarakom, čigar kandidatura je zaradi tega dvignila na noge številne Egipčane. A kljub temu je v predvolilnih javnomnenjskih raziskavah dobival visoko podporo. Če bi na koncu prav on dobil predsedniški mandat, bi to lahko zanetilo nove upore Egipčanov.
Kar nekaj možnosti za izvolitev imata sicer tudi predstavnika islamistov. Neodvisni kandidat Abdel Moneim Abul Futuh je morda v rahli prednosti, saj ga podpirajo tako liberalci kot konservativci, medtem ko je prednost Mohameda Morsija v tem, da je uradni kandidat Muslimanske bratovščine, ki ima večino v egiptovskem parlamentu. Morsi je sicer nadomestni kandidat bratovščine, saj je bil prvi, Hajrat al Šater diskvalificiran.
Zadnji pomembnejši kandidat pa je Hamdin Sabahi, ki se predstavlja kot nekakšna alternativa za vse tiste, ki nočejo glasovati za islamističnega kandidata ali za kandidata, ki je tako ali drugače povezan z nekdanjim režimom.
Zmagovalca čaka težko delo
Ne glede na to, kdo bo postal novi predsednik Egipta, čaka zmagovalca volilne tekme precej dela. Prva težava je, da je Egipt še vedno brez nove ustave, ki bi natančno opredelila predsedniški položaj. Vrhovni vojaški svet, ki trenutno vodi Egipt, je sicer vztrajal pri sprejetju nove ustave še pred koncem junija, ko bo novi predsednik prevzel funkcijo, a so trenja med parlamentarnimi strankami ustavila njeno pisanje. Za te volitve tako še naprej veljajo pravila, ki so bila sprejeta v prvih mesecih po začetku revolucije. Ta določajo, da je predsedniški mandat omejen na štiri leta, predstavljena pa je bila tudi omejitev dveh zaporednih mandatov.
Novi predsednik se bo moral spopasti še s čedalje slabšim političnim, ekonomskim in socialnim stanjem v državi, pa tudi s precejšnjim poslabšanjem varnostnih razmer. Lahko mu ne bo niti na področju zunanje politike. Poleg utrjevanja vezi z zahodnimi in arabskimi državami so še vedno nadvse aktualni tudi odnosi z Izraelom, kjer verjetno prav tako z zanimanjem spremljajo, kdo se bo povzpel na prvi položaj v Egiptu.
