Tiskane izdaje
Berlin – Nemci so turškemu premieru že očitali, da nevarno izgublja stik z realnostjo, ob obletnici grobo potlačenih domačih demonstracij pa Erdogan spet razburja tudi v tej državi. Ker je visokega nemškega politika turškega rodu označil za nezaželenega v svoji državi, je moral turški veleposlanik v Berlinu na zagovor.
Turški premier Recep Tayyip Erdogan je v Nemčiji, ki jo zaradi treh milijonov priseljencev turškega rodu vidi kot svojo pomembno politično bazo, razburjal že prej, še posebej, ko je v Kölnu leta 2008 asimilacijo označil za zločin proti človeštvu.
Nemčija in njeni turški prebivalci imajo velike težave prav zaradi premajhnega prilagajanja, zdaj pa si Erdogan dovoli razsojanje o tem, kdo je lahko Turek in kdo ne. Visokega politika nemških Zelenih turškega rodu Cema Özdemira je ozmerjal s »tako imenovanim Turkom« in ker naj bi o njem govoril »zelo grde stvari«, ga noče več videti v svoji državi. »Turški ministrski predsednik si je dovolil absolutno nesramnost,« obsojajo zeleni in z njimi soglaša večina nemških politikov in javnosti. Turški veleposlanik je moral v sredo na zagovor v »osuplo« Auswärtiges Amt.
Özdemir res nima turškega državljanstva in ni odrasel v Turčiji, zato pa se je nemški parlamentarec s priseljeniškimi starši v domačem Bad Urachu pri Reutlingnu navzel zahodnega razumevanja svobode govora, kar je očitno precej tuje turškemu premieru. Pred skorajšnjimi predsedniškimi volitvami, na katerih pričakujejo tudi Erdoganov nastop, je premier v Kölnu spet nagovoril svoje somišljenike iz nemške skupnosti turških priseljencev, prvak zelenih pa je premiera v intervjuju za turški časopis posvaril, naj turških konfliktov ne prenaša v Nemčijo ter naj v tej državi ne vodi svojega predvolilnega boja. Özdemir je branil tudi kanclerko Angelo Merkel, ki so jo Erdoganovi pristaši med njegovim kölnskim nastopom izžvižgali.
»Še posebej zaradi svojega rodu nimaš pravice tako govoriti o ministrskem predsedniku države, ki ji pripadaš,« je Erdogan povedal Özdemiru, grožnja, da ga noče videti v svoji državi, pa že prinaša strah zbujajoče posledice. Politikovo ženo je v berlinskem Kreuzbergu, kjer živi veliko Turkov, opljuval neki Erdoganov somišljenik, na Facebooku mu grozijo neznanci in visokega politika in vidnega parlamentarca morajo na javnih nastopih varovati kriminalisti. Morda so Erdogana razjezile tudi množične demonstracije proti njegovemu nastopu v Kölnu, saj je videti, da ob protestih izgubi razsodnost, pa čeprav je pravica do demonstriranja ena temeljnih značilnosti demokratičnih družb. Ne pa tudi turške. Ob obletnici lanskega krvavega obračuna s protivladnimi demonstranti je turška policija v soboto protestnike v številnih turških mestih spet razganjala z vodnimi topovi in aresti.
Veliki načrti avtoritarnega voditelja
Poznavalci domnevajo, da je premier Erdogan še posebej samozavesten, ker se demonstracije niso prelile v njegov politični poraz. Njegova Stranka za pravičnost in razvoj je na marčevskih lokalnih volitvah prepričljivo zmagala in tudi na poletnih predsedniških volitvah, če se bo odločil nastopiti kot kandidat, mu napovedujejo prepričljivo zmago. Nekaj pomembnih dosežkov pa so zabeležili tudi zagovorniki bolj liberalne Turčije. Ustavno sodišče je vladi ukazalo ponovno dovoljenje za YouTube in Tweeter, potem ko je Erdogan po razkritju korupcije v njegovi družini in vrhovih njegove stranke prepovedal socialna medija.
Tudi tujina turškega premiera vse bolj prepoznava kot avtoritarnega voditelja brez spoštovanja do samih temeljev demokratičnih družb in turška demokratična javnost bo, kot kaže, potrebovala pomoč. V vladajoči stranki pravijo, da se bo Erdogan zavzel za večja pooblastila za predsednika države in da namerava na tem položaju ostati najmanj do leta 2023. Že po obtožbah korupcije na svoj račun je vse bolj avtokratski voditelj premestil številne tožilce, kriminaliste in sodnike, ki bi lahko dokazali njegove grehe.
Mnogi Turki pa Erdogana še vedno cenijo kot učinkovitega voditelja, ki je obračunal z nerazvitostjo in političnim kaosom, pa čeprav zahodni analitiki opozarjajo, da velik del eksplozivne rasti, ki je Turčijo odlikovala v minulem desetletju, zdaj poganjajo dolgovi. Erdogan raje kritizira Evropo, ki jo, kot pravi, že leta svari pred naraščajočim rasizmom in neonacizmom, in prav zato, ker ga niso poslušali, naj bi se v evropskem parlamentu povzpeli desni skrajneži. A tudi to je demokracija, sam pa ne zmore premagati nasprotovanja do demokratizacije družbe, ki jo mlade generacije zahtevajo tudi pod vplivom nemških Turkov.
