Tiskane izdaje
Evropska unija bi se pravzaprav morala (sama) razpustiti, saj že več let dramatično znižuje standarde pri spoštovanju človekovih pravic, ki so temelj vsake svobodne in demokratične družbe. Evropska unija je bila namreč zgrajena na demokraciji, vladavini prava in človekovih pravicah. Kako naj torej obstane zgradba, če pa njeni stanovalci sami uničujejo temelje, na katerih stoji?
Thorbjørn Jagland, generalni sekretar Sveta Evrope, ene redkih evropskih institucij, ki še bedi nad spoštovanjem človekovih pravic na naši celini, v svojem najnovejšem poročilu svari, da takšne krize na tem področju po padcu berlinskega zidu v Evropi še ni bilo.
Korupcija, nekaznovanost, sovražni govor, rasizem, diskriminacija cvetijo kot še nikoli. In države članice Sveta Evrope, med katerimi je tudi vseh 28 članic Evropske unije, te uničujoče erozije človekovih pravic sploh niso pripravljene ustaviti.
Primere etnične diskriminacije so, denimo, zaznali v kar 39 članicah Sveta Evrope (vseh je 47). Nemogoče razmere v zaporih so v 30 državah. Korupcija razjeda 26 držav, tudi Slovenijo. Pravice migrantov in prosilcev za azil teptajo v 20 državah. V trgovino z ljudmi je vpletenih enajst članic. In ne nazadnje: svobodo tiska (še) vedno grobo zlorabljajo v kar osmih evropskih državah.
Dolgoročna škoda
Praksa namreč jasno kaže, da »austerity« dolgoročno škoduje ljudem in ekonomiji. Kajti varčevanje dokazano ubija. Ubija pravico do človeka vrednega življenja. In ubija seveda tudi fizično. Toliko samomorov, kot jih je povzročila ekonomska kriza, v Evropi namreč že dolgo ni bilo.
V Združenih narodih in Svetu Evrope so po drugi svetovni vojni sprejeli več konvencij o človekovih pravicah. Namenjene so bile tudi za krizne razmere in čase. Takrat so pravzaprav najpomembnejše. Toda 11. september je stvari čez noč postavil na glavo. Človekove pravice so nenadoma postale razkošje, očitno rezervirano zgolj za dobre čase.
Strah pred (lažnim) terorizmom je postal tako močan, da so jih marsikje zavestno marginalizirali. Teroristične osumljence so množično pehali v Guantanamo in nov arhipelag tajnih zaporov, ki jih je dovoljevala celo (demokratična?) Evropska unija. V tajnih zaporih Cie v Litvi, Romuniji, na Poljskem so ujetnike celo mučili. Varnostne službe svoje nezakonito početje potem praviloma vselej spretno skrijejo za varen zid državnih skrivnosti, za katerim ni nikoli nihče kaznovan.
Politično in ekonomsko vohunjenje
Vrh take ledene gore zlorab je bilo gotovo početje ameriške NSA, ki skupaj z evropskimi zavezniki, predvsem z britansko GCHQ, že skoraj poldrugo desetletje prisluškuje in zbira milijarde podatkov o ameriških in evropskih državljanih. Če ne bi bilo nekdanjega uslužbenca NSA Edwarda Snowdna in novinarja Glena Greenwalda, ki je prvi objavil njegovo obsežno dokumentacijo, najbrž zlepa ne bi izvedeli za naravnost grozljive razsežnosti tega novega total(itar)nega nadzora nad našimi življenji.
Snowden je dejal, da Evropa postaja nekakšen bazar, kjer Američani kupujejo in prodajajo podatke o našem vsakdanjem življenju, o naših prijateljih in naključnih znancih. Toda ne nadzorujejo nas le Američani, ampak – kot je v svojem poročilu razkril poslanec evropskega parlamenta Claude Moraes – tudi evropske obveščevalne službe. Njegovo poročilo poleg Britanije, denimo, omenja še Francijo, Nemčijo, Švedsko, Nizozemsko in Poljsko, toda ta neznosna strast po nezakonitem je gotovo okužila tudi druge tajne službe v Evropi.
Uradno naj bi to počeli zaradi boja proti terorizmu, toda Glen Greenwald jasno opozarja, da je to čista laž. Terorizem je le izgovor. V ozadju tiči politično in ekonomsko vohunjenje. Višji politični interesi.
Evropska unija je zdaj na razpotju. Če ne bodo vse vlade družno stopile na prste nezakonitemu početju varnostnih služb, ki postajajo nekakšna država v državi, potem je Evropske unije konec. Družba, ki je nenehno nadzorovana, namreč ni več demokracija. In ta stoji in pade prav s spoštovanjem človekovih pravic, ki so v vsaki (pravi) demokraciji nedotakljive.
