Tiskane izdaje
Bruselj – Vladar iz Kremlja Vladimir Putin se vede, kot da ga sporočila z Zahoda ne ganejo. Pred referendumom v nedeljo, s katerim se bodo odprla vrata aneksiji Krima, v EU ni več veliko upanja, da se bodo ognili naslednji fazi zaostrovanja z Rusijo.
Vrh EU je prejšnji teden odločil, da bo nov sveženj ukrepov sprejet, če Rusija v nekaj dneh ne bo pripravljena začeti reševati krize z Ukrajino v mednarodnem okviru (kontaktni skupini). Ker ni znamenj popuščanja (Rusija na terenu še naprej zaostruje položaj, tudi vojaško), zunanji ministri Unije, ki se bodo v ponedeljek zbrali v Bruslju, najbrž ne bodo mogli narediti drugega, kot da sprejmejo sankcije. V vodilnih članicah že namigujejo na tak scenarij.
Priprave na sprejetje sankcij so v polnem teku. Predvideni sta zamrznitev premoženja (bančnih računov) in prepoved potovanj Rusom, ki so odgovorni za kršitev ukrajinske suverenosti. Pričakovati je, da Putina ne bo na seznamu tarč. To je posledica logike in prakse, po kateri si želi diplomacija imeti kanale za komunikacijo še vedno odprte. Čeprav se seznam pripravlja, utegnejo ciljati ne samo na odgovorne na Krimu, marveč tudi na vplivneže blizu Kremlja, ki so stebri Putinovega režima.
Simbolični ukrepi
Zahod je doslej ukrepal proti Moskvi bolj ali manj simbolično: ZDA je sprejela omejitve pri izdaji vizumov, članice G7 so ustavile priprave na vrh z Rusijo (G8) junija v Sočiju, EU je zamrznila pogajanja o liberalizaciji vizumskega režima. Velika uganka za kremljologe je, kaj bo Moskva naredila v naslednji fazi in ali bo po enakem modelu kot na Krimu delovala še v vzhodni Ukrajini. Tak razvoj dogodkov bi bil za EU sprožilec za tretji sveženj sankcij na širših gospodarskih področjih, ki bi imele daljnosežne posledice za odnose z Rusijo.
Po Putinovem vojaškem obračunu z Gruzijo leta 2008, po katerem sta nastali marionetni Južna Osetija in Abhazija, je EU zaplete kar hitro pozabila. Vsaj za zdaj je videti, da se po Krimu Zahod le ne bo vrnil k »običajnemu dnevnemu« redu v odnosih z Rusijo.
Ukrajina je velika država na meji z Natom in EU, ki ima velik strateški pomen. Poleg tega imajo rusko brezobzirno teptanje ukrajinske suverenosti in kršitve mednarodnih zavez takšne razsežnosti, da bi spodkopali lastno verodostojnost, če ne bi ukrepali.
V geoekonomski bitki, ki se razvnema, je negotovo, kolikšno tveganje je pripravljen sprejeti Zahod glede zaostrovanja odnosov z Rusijo, saj bo Kremelj slej ko prej sprejel protiukrepe. Argument kritikov dosedanjih razmeroma mehkih prijemov je, da prepleteni gospodarski odnosi ne bi smeli biti temelj appeasementa (pojem je izvorno povezan s popuščanjem Zahoda Hitlerjevi Nemčiji pred izbruhom druge svetovne vojne), s katerim da bi Putin dobil prazen ček za nadaljnje operacije v »bližnjem sosedstvu«.
Tudi v Nemčiji opozarjajo, da so glede na razsežnosti ruskega ravnanja pripravljeni plačati ceno za sprejete ukrepe. Toda: resni gospodarski ukrepi, s katerimi Unija grozi Rusiji v primeru nadaljnjega destabiliziranja Ukrajine, so še daleč od uresničitve. Krhko gospodarsko okrevanje ni voda na njihov mlin.
Drugače kot v času hladne vojne je vzajemna gospodarska odvisnost z Rusijo na visoki ravni. Ozko statistično gledano je Ruska federacija veliko bolj odvisna od Unije kot obratno, saj na ruskem tržišču konča le razmeroma majhen delež evropskega izvoza.
Skoraj vsak drugi rubelj, ki ga Moskva dobi z izvozom (predvsem surovin na čelu s plinom in nafto) prihaja iz EU. Ruski delež v izvozu članic Unije je bil leta 2012 razmeroma majhen – 7,3 odstotka. Poleg tega Rusija brez partnerstva z Unijo in s tujimi investicijami ne bo mogla posodobiti zastarelega gospodarstva in obnoviti propadajoče infrastrukture. Ključno strateško vprašanje je varna energetska oskrba s surovinami siromašne stare celine, ki dobiva okoli tretjino nafte in plina iz Rusije.
To je neposredno povezano s politiko. Poljski premier Donald Tusk je na začetku tedna opozoril Nemčijo, da bi njena odvisnost od ruskega plina (ki še zdaleč ni največja v EU) utegnila ogroziti suverenost in varnost Evrope kot celote. Na kratki rok hujši ukrepi na energetskem področju ne bi bili katastrofa. Tudi če bi Rusija zaprla pipe na plinovodih čez Ukrajino po zagotovilih Bruslja v preskrbi EU s plinom ne bi bilo večjih težav, saj so skladišča polna. Tudi preskrba iz drugih držav bi bila izvedljiva.
EU ima še druge vzvode pritiska. Ruski paradržavni orjak Gazprom ima velike načrte na evropskem trgu. Po Severnem toku, s katerim se je Rusija s plinovodom pod Baltikom prvič neposredno povezala z Nemčijo, želi z Južnim tokom (med Romunijo in Italijo) dobiti še eno smer, po kateri bi se ognila Ukrajini kot tranzitni deželi.
Evropska komisija je že konec leta vznemirila Moskvo z ugotovitvijo, da so sporazumi sodelujočih držav z Moskvo o njegovi gradnji v nasprotju s pravom EU. Po novem je na politični ravni zamrznila pogajanja z Moskvo o plinovodu.
Dogajanje neposredno vpliva na energetsko strategijo EU. Podnebna komisarka Connie Hedegaard je opozorila, da Ukrajina kaže, kakšne posledice ima velika odvisnost od uvoza energije. Voditelji članic EU naj bi na vrhu Unije konec prihodnjega tedna v luči ukrajinske krize izrazili zaskrbljenost nad visoko stopnjo energetske odvisnosti Evrope, zlasti pri plinu. »Članice pozivamo k okrepitvi prizadevanj za zmanjšanje odvisnosti, zlasti v najbolj odvisnih državah,« je zapisano v pripravljenem osnutku sklepov za vrh EU prihodnji teden.
