Evropska volitve: Široka paleta populistov in evroskeptikov

Desno od desne sredine je precejšnja gneča. Ponudba populističnih, evroskeptičnih in ekstremističnih strank je pred volitvami v evropski parlament zelo široka. In čeprav so klasifikacije težavne, jo je v grobem mogoče razvrstiti v tri skupine: na »mehke« in »trde« evroskeptike ter skrajno desnico.

Med 22. in 25. majem bo približno 390 milijonov Evropejcev v 28 državah članicah pozvanih k volitvam v nov evropski parlament. Te se bodo začele 22. maja v Veliki Britaniji in na Nizozemskem, 23. maja bodo volili na Češkem in Irskem, v Italiji se bodo volišča zaprla šele pozno zvečer v nedeljo, 25. maja. Najštevilnejša Nemčija bo volila 96 evroposlancev, Malta in Luksemburg samo po šest. To bodo volitve sredi najgloblje krize v vsej zgodovini Evropske unije.

Zgrešena politika je potisnila populistom v roke najmočnejše orožje, nezaupanje v evropske institucije se je razširilo povsod: kar je v preteklosti veljalo za venomer evroskeptično Britanijo, je zdaj značilnost najbolj proevropskih članic. Tradicionalne stranke, socialisti in konservativci, bodo, sodeč po javnomnenjskih raziskavah, sicer dobili večino, a radikalno evroskeptične in evrofobične stranke bi lahko v prihodnjem parlamentu imele tudi do 200 poslancev. Analitiki menijo, da bi bil najbolj zgrešen odgovor mainstreama, če bi se evropska elita v strahu pred protievropskimi silami povezala v koalicijo. Z evroskepticizmom, češ da bi se morali spopasti na domači fronti, ne samo v Bruslju.

Razvrstitev

Ker so evroskeptični glasovi zelo raznovrstni in bodo težko poiskali skupni jezik, se je smiselno ozreti na široko paleto skrajno desnih, nacionalističnih, populističnih, evroskeptičnih in evrofobičnih strank, ki jih predstavljajo. Vsakršno razvrščanje je težavno in arbitrarno – in vendar je, tudi upoštevaje nekatere klasifikacije, ki jih sem ter tja objavljajo različne raziskovalne institucije, protievropske sile mogoče umestiti v več skupin.

Najbolj na desni skrajno desnega političnega pola so stranke, kot Zlata zora v Grčiji, Jobbik na Madžarskem in Ataka v Bolgariji. So radikalno nacionalistične, antisemitske, redno jih označujejo za fašistične in neonacistične ter jih umeščajo opazno bolj na desni rob od klasične skrajne desnice. Med standardno skrajno desnico spadajo francoska Nacionalna fronta (FN) Marine Le Pen, italijanska Severna liga (LN), ki jo je po Bossijevem odhodu prevzel Matteo Salvini, svobodnjaška stranka (FPÖ) Heinz-Christiana Stracheja v Avstriji in nizozemski svobodnjaki (PVV) Geerta Wildersa. Čeprav Le Penova v očeh marsikaterega Evropejca še vedno velja za fašistko, kot je bil njen oče, ustanovitelj stranke Jean-Marie Le Pen, se sama otepa z oznako skrajna desnica. Kljub vsemu jo proučevalci ekstremizmov še vedno postavljajo najbliže Jobbiku in Zlati zori, medtem ko je, denimo, njen somišljenik protiislamski Wilders malo bolj levo od Le Penove. Pomenljivo je, da so med njimi, na primer med Jobbikom in Zlato zoro na eni strani ter Severno ligo in preostalimi na drugi strani, razlike in trenja, tako da obe skupini ostajata precej ­različni.

Druga grupacija so »trdi« evroskeptiki, kot britanska stranka Ukip, ki jo vodi Nigel Farage, flamska nacionalistična stranka Vlaams Belang v Belgiji, Danska ljudska stranka, na čelu katere je voditeljico Pio Kjærsgaard po njeni upokojitvi zamenjal Kristian Thulesen Dahl, Švedski demokrati Jimmieja Åkessona in Pravi Finci Tima Soinija. Kljub ukoreninjenemu evroskepticizmu, ki je najbolj poudarjen na Otoku, Farage se zavzema za izstop Britanije iz Evropske unije, te stranke niso skeptične do predstavniške demokracije nasploh. Nasprotujejo skupni valuti in priseljevanju, zavzemajo se za bolj restriktivno zakonodajo oziroma ostrejši nadzor meja, njihova politična govorica poudarja predvsem kategorijo nacionalne suverenosti.

Najbliže desni sredini so konservativne evroskeptične stranke, včasih jih imenujejo »mehki« evroskeptiki, ki so v evropskem parlamentu del politične grupacije evropskih konservativcev in reformistov. Sem med drugim spadata Zakon in pravičnost (PiS) Jarosława Kaczynskega in Britanska konservativna stranka premiera Davida Camerona. Velikokrat sklepajo kompromise s proevropskimi strankami. Razmejitve pa so pogosto težke. Madžarski Fidesz, na primer, je v strasbourškem parlamentu del konservativne grupacije EPP, čeprav je ideološko blizu zgoraj omenjeni politični skupini ECR. Vse desne grupacije brez izjeme nasprotujejo priseljevanju. Drugače je na levici: grška Siriza, denimo, ki jo označujejo za skrajno levo evroskeptično stranko, čeprav ne nasprotuje ne EU ne evru, nima zadržkov do priseljencev. Nekje vmes med levim in desnim je italijansko Gibanje 5 zvezd, ki mu pred volitvami zelo dobro kaže. Stranko Beppeja ­Grilla in njegovega guruja Gianroberta Casaleggia je težko umestiti na kateri koli politični pol, večina opazovalcev domneva, da bo v parlamentu glasovala ­protievropsko.

Nezaupanje in neudeležba

Do zadnjega ostaja negotovo, kako se bo evropsko nezadovoljstvo pokazalo v volilnem rezultatu. Ob zadnjih volitvah v evropski parlament je imela večina Evropejcev pozitivno mnenje o EU, s krizo je negativna podoba Unije postala v državah članicah prevladujoča. To se nanaša celo na standardno proevropsko usmerjene države, denimo Španijo, obenem je pomenljivo, da je nezaupanje značilno za oboje, tako za države dolžnice kot za države upnice.

Nejasno je tudi, kolikšna bo volilna udeležba, čeprav večina analitikov predvideva, da bo poudarjeno nizka. Vse od prvih evropskih volitev pred 35 leti je drsela navzdol, celo ob volitvah evropskih poslancev lani na Hrvaškem ob vstopu je bila izjemno nizka, komaj 20-odstotna. In nezaupanje v EU se bo zagotovo pokazalo tudi v volilni apatiji. Očitno bo to najštevilnejši evropski tabor.