Evropski motor vse glasneje pokašljuje

Berlin – »Soglašamo z idejo predsednika evrske skupine, ki bi to funkcijo opravljal poln delovni čas,« je včeraj po še enem vrhunskem srečanju z nemško kanclerko Angelo Merkel izjavil francoski predsednik François Hollande. To pa je tudi ena redkih stvari, o kateri ta čas resnično soglašata osrednji državi evropskega združevanja.

Diplomacija je tudi kazanje prijateljskih obrazov, pa čeprav bi čustva nanje naslikala kaj drugega, in nemška kanclerka ter francoski predsednik sta v Parizu pred javnostjo nastopila z izrazi tradicionalne naklonjenosti in enotnosti. A že razstava nemške umetnosti 19. in zgodnjega 20. stoletja, ki sta si jo ob petdesetletnici elizejske pogodbe ogledala v Louvru, po prepričanju nemških kritikov s slikami kot je Ptičji pekel Maxa Beckmanna, na katerem je upodobljena ženska s štirimi prsmi in roko, dvignjeno v nacistični pozdrav, samo poudarja stereotipe. Če se umetnostni zgodovinarji prepirajo o preteklosti, pa je tudi danes dovolj snovi za nemško-francoska nesoglasja. Predsednik François Hollande je še pred srečanjem povzročil pravi vihar z izjavo, da evropska komisija Parizu ne bo diktirala, kaj mora narediti.

Res je dodal, da komisija lahko ukaže sanacijo francoskih državnih financ, le način za to da bodo določili sami, za mnoge v Berlinu pa so takšne besede še en dokaz, da socialistična francoska vlada ne misli resno z reformiranjem gospodarstva. »Franciji smo dali še dve leti za znižanje primanjkljaja na tri odstotke, to pa je združeno s pričakovanjem, da bodo reforme izvedene,« je na skupni tiskovni konferenci povedala nemška kanclerka. »To gre z roko v roki.«

»Francija je v zadnjih desetih, morda celo dvajsetih letih izgubljala na konkurenčnosti,« so bile besede, s katerimi je predsednik evropske komisije José Manuel Barroso v sredo razjezil Pariz. Toda statistike so jasne, še posebej v primerjavi z Nemčijo. Povprečne francoske plače so po letu 1999 zrasle za tretjino in povprečni francoski zaposleni danes na uro dobi štiri evre več od povprečnega nemškega delavca in tudi zato Francija po podatkih nemške Commerzbank danes proizvaja za štirideset odstotkov manj vozil kot leta 2005, Nemčija pa petnajst odstotkov več. V Franciji, ki ji primanjkuje majhnih in srednje velikih podjetij v slogu nemškega Mittelstanda, je delež industrije v bruto domačem proizvodu le še 12,5 odstotka in pada, v Nemčiji se je povečal na 26,2 odstotka BDP, saj so si nešteta zasebna podjetja poiskala svoje tržne niše v svetovnem gospodarstvu. Zaradi vsega navedenega ne preseneča, da ima Francija v razmerju do delovne sile dvakrat višjo brezposelnost od Nemčije, skupni državni dolg pa se je v zadnjih štirih letih povečal za četrtino, medtem ko proračunski primanjkljaj šteje že 4,5 odstotka BDP. Nemčija medtem skupni dolg zmanjšuje in se celo bliža uravnoteženemu proračunu.

Vzajemni očitki

Ne le francoski, ampak tudi številni drugi kritiki Nemčiji očitajo, da je v skupno evropsko valuto vstopila z ugodnejšim valutnim tečajem od drugih in si je zato v evrskem desetletju pridobila prednost. V Nemčiji odgovarjajo, da so pod socialdemokratskim kanclerjem Gerhardom Schröderjem izpeljali radikalne reforme trga delovne sile ter nižali davke in daljšali delovno dobo pred upokojevanjem, zato lahko pričakujejo, da se bodo zahtevam svetovne konkurence prilagodili tudi drugi. Merklova nikoli ne pozabi poudariti, da Evropa šteje sedem odstotkov svetovnega prebivalstva, premore četrtino svetovnega BDP in izplačuje polovico vseh socialnih izdatkov.

Iz nemških političnih vrhov že dolgo ni bilo slišati tako ostrih kritik na račun kakšnega francoskega predsednika, če sploh kdaj. Morda celo med prvimi leti vladavine Françoisa Mitterranda ne, pa čeprav je tudi prvi povojni socialistični predsednik Francije na začetku skokovito povečal socialno potrošnjo države. Nemčije tedanjega krščanskodemokratskega kanclerja Helmuta Kohla pa s Francijo ni povezovala skupna evropska valuta in je lahko počakala, da je Mitterrand dve leti po prevzemu oblasti sam izvedel popoln preobrat in se lotil varčevalnih ukrepov. Zdaj so skupaj v evru in celo najbolj odgovorni zanj, zato morajo Nemci in Francozi vsem nesporazumom navkljub iskati skupne rešitve. Iz Pariza so zato v četrtek nekateri poročali tudi o koraku naprej k bančni uniji, ne da bi bilo treba zato spreminjati pogodbe EU. V prvi vrsti reševanja bank bodo ostali zasebni upniki in nacionalne vlade, med rešitelji pa vseeno omenjajo tudi evropske reševalne sklade, čemur je Nemčija doslej nasprotovala.