Financial Times - če je že rožnat, zakaj ne bi postal rdeč?

Peking – Svetovalci ene največjih svetovnih medijskih družb Pearson so pred kratkim pripotovali na obisk na Kitajsko, pravi dobro obveščeni profesor poslovnega novinarstva s šanghajske univerze Fudan. Razlog obiska? Prodaja časopisa Financial Times (FT) morebitnim kitajskim kupcem.

Mar to pomeni, da je globalni obup tiskanih medijev zajel celo veliki Financial Times, se sprašuje profesor Doug Young, avtor knjige o kitajskih državnih medijih Partijska linija? Ali pa želi Pearson Kitajce uvesti v igro samo zato, da bi zvišal ceno svojemu najboljšemu izdelku, o katerega prodaji se že pogaja z newyorškim županom Michaelom Bloombergom?

Po mnenju finančnih analitikov je FT vreden približno 1,2 milijarde ameriških dolarjev. Čeprav je za Bloomberga, čigar premoženje znaša skoraj osem milijard, to dostopna številka za eno njegovih najljubših publikacij, ga svetovalci opozarjajo na poslovno upravičenost nakupa dnevnika, usmerjenega k posebni skupini bralcev, ki so že zdavnaj nehali iskati informacije v tiskanih medijih.

Vsekakor je bolj malo verjetno, da bodo FT lahko prodali za vsoto, ki bi bila blizu njegovi objektivni vrednosti, zato je Pearson poslal svoje predstavnike na Kitajsko. Za zdaj je bila njihova naloga preveriti, ali bi se katera od medijskih grupacij zanimala za nakup tega časopisa. Vse je potekalo zelo diskretno, verjetno zato, da bi se izognili ogorčenju urednikov in novinarjev nad tem, da se rožnati FT obrača proti rdečemu kupcu. Kljub vsemu pa se je o vsem skupaj izvedelo, verjetno zato, da bi dali Bloombergu in vsem drugim vedeti, da je v igri Kitajska, ki ima ne le dovolj kapitala v žepu, temveč tudi namen kupiti pomembne simbole zahodne (tokrat medijske) prevlade.

Doug Young se sprašuje, ali bi Kitajci sploh hoteli kupiti časopis, proti katerega pisanju so vlagali številne pripombe, in ali bi partijsko vodstvo dovolilo, da ima katera koli medijska grupacija v lasti publikacijo s tako drugačno novinarsko kulturo od kitajske. Seveda pa ne smemo pozabiti, da se je grupacija Nanfang (Southern Media Group) pred dvema letoma in pol že potegovala za nakup Newsweeka in da so takrat, ko je Washington Post, sicer lastnik časopisa, zavrnil ponudbo z Daljnega vzhoda, Kitajci to pokomentirali z besedami, da je to »kot srečanje z dekletom: če ni uspelo tokrat, bomo pač poskusili kdaj drugič«.

Cenzuriran novoletni uvodnik

Youg namiguje, da je Pearson vzpostavil stike prav s to grupacijo, ki ni le ena največjih, temveč tudi ena najpogumnejših na Kitajskem. Prav te dni v eni od njenih izdaj poteka vojna proti glavnemu partijskemu cenzorju pokrajine Guangdong, ta spor pa lahko preraste v eno prvih kriz novega kitajskega vodstva. Uredniki tednika Nanfang Zhoumo (Southern Weekend), ki izhaja v Kantonu, glavnem mestu pokrajine, so v ponedeljek organizirali stavko. Njihova glavna zahteva je: odstavitev pokrajinskega partijskega cenzorja Tuo Zhena, ki je po njihovem mnenju odgovoren za spremembe v besedilu novoletnega uvodnika.

Z naslovom Kitajske sanje, sanje o ustavnosti je uvodnik pozval k uresničitvi konstitucionalizma kot edinega zagotovila, »da lahko vsak človek verjame v to, da lahko svobodno živi svoje življenje«. Cenzorji so nato stavku »samo v tem primeru bomo zgradili resnično svobodno in močno nacijo« dodali ugotovitev »zdaj smo svojim sanjam bliže kot kdaj prej«. Za urednike je bila to kaplja v prepolno čašo, saj jim je, kot pravijo, cenzura v letu 2012 spremenila več kot tisoč člankov, zato zdaj zahtevajo odstavitev Tuo Zhena. Dovolj jim je. In morda so prav zato pripravljeni za nov slog novinarstva, kakršnega goji Financial Times.