Tiskane izdaje
Percepcija Finske v Evropi se je v zadnjem času spremenila. Ena najbogatejših držav EU – po nekaterih kazalcih so njene finance vzornejše od nemških – si pomišlja glede pomoči šibkim članicam. Sem ter tja je iz Helsinkov slišati razglašene glasove o razpadu evra, v Uniji se porajajo dvomi, ali sploh še verjame v prihodnost območja evra.
Bogata država evropskega severa, majhna, a pomembna po prispevkih območju skupne valute, je vedno veljala za brezhibno proevropsko članico. Je tista, ki ji bonitetne agencije pripisujejo najvišjo oceno, trojni A, in najnižjo stopnjo tveganja. Glede reševanja dolžniške krize, še posebej Grčije, ima trdo stališče in ni pripravljena na kolektivno odgovornost. Nastal je vtis, da Finska pooseblja os skeptikov v EU. Kot somišljenica Nemčije in Nizozemske je prav tako kot onidve prepričana, da si ne sme naložiti bremena in prevzeti krivde za grške težave.
Finska je že dlje v ospredju, ko pri svežnjih finančne pomoči za periferne države zahteva zavarovanje svojih naložb. Nedavno je evropsko javnost vznemirila z izjavami o razpadu evra. Vlada v Helsinkih trdi, da njihovi pomisleki nikakor niso protievropski, ampak da so povezani z zakoreninjenim prepričanjem, da za vse v Evropi veljajo enaka pravila. Toda ozračje precej spominja na protievropske tone v času lanskih parlamentarnih volitev.
Domača fronta
Izjava vodje finske diplomacije Erkkija Tuomioje, da je Finska pripravljena na morebiten razpad evra in da razpolaga tudi z izračunom, koliko bi to stalo, je osupil Evropo, saj je bila redek tovrsten komentar iz ust člana vlade članice območja evra. Vplivnejši Alexander Stubb, minister za evropske zadeve, je nemudoma relativiziral kolegov komentar in pripomnil, da ni ravno koristil razpravi o evru na Finskem in v Uniji. Finančno ministrstvo je suho navedlo, »da bi bili stroški razpada veliko višji od nadaljne podpore evru«. Uradniki v ostalih evropskih prestolnicah so ostali tiho. Trenja med političnimi tabori na Finskem in spraševanja o proevropskosti Finske v Evropi so se okrepila.
Eden od finskih političnih tednikov je pred kratkim na naslovnici izpostavil dilemo: ali bo država obdržala evro ali se bo vrnila k nacionalni valuti. Vprašanje je večidel retorično in od Finske, ki je svojo celotno pohladnovojno identiteto zgradila na Evropi, ni pričakovati izstopa iz območja evra. In vendar je evroskepticizem pojav, ki močno sooblikuje politično prizorišče nordijske države. V času lanskih parlamentarnih volitev se je iz obskurnosti prebila nacionalistična stranka Pravi Finci Tima Soinija in se uvrstila na tretje mesto, tik za socialdemokrati. Svoj uspeh je zgradila na nasprotovanju evru in zoperstavljanju pomoči Grčiji in Španiji, zdaj trdi, da morajo iz območja evra oditi ali južne države ali pa Finska in, denimo, Nizozemska. Stranka je ostala pomembna politična sila, ki vpliva na vladna stališča do krize.
Hkrati je ekonomska kriza oplazila tudi finsko gospodarstvo: čeprav je močnejše kot večina v območju skupne valute, je šibkejše od nordijskih držav v sosedstvu. Švedsko, dansko in norveško gospodarstvo brez evra rastejo hitreje, kar med Finci sproža dodatne pomisleke. Javno mnenje ni naklonjeno finskemu plačevanju dolžniške krize, ena od nedavnih raziskav je pokazala, da 66 odstotkov državljanov želi, da bi se njihova država izognila večjemu finančnemu bremenu, in to celo v primeru, če bi to rešilo evro.
Politični establišment ostaja proevropski. Toda ministrskemu predsedniku Jyrkiju Katainenu določajo manevrski prostor partnerji v šeststrankarski koaliciji, kjer išče kompromise med protievropskimi frakcijami in proevropskim glavnim tokom. Premier in njegova ključna ministra, Jutta Urpilainen na čelu finančega resorja in Alexander Stubb, ki vodi ministrstvo za evropske zadeve in zunanjo trgovino, so generacija štiridesetletnikov, ki prepričano verjame v Evropo. Najšibkejši člen med člani vladnega kabineta se zdi član socialdemokratov in vodja diplomacije Erkki Tuomioja, ki je leta 1995, ko je Finska vstopila v Evropsko unijo, in 1998, ko je prevzela evro, imel pomisleke glede obojega. Sicer pa je največ skepse glede evra pri Paavu Väyrynenu, veteranu finske politike v Stranki centra in nekdanjemu zunanjemu ministru. Bil je nasprotnik finskega vstopa v EU, zavzema se za to, da bi država spet uvedla finsko marko. Toda omenjena stranka je glede tega neenotna, njen član je tudi izrazito proevropski Olli Rehn, bruseljski komisar za denarne zadeve.
Finska nikakor ni tako zelo evroskeptična, kot tuji mediji pogosto ugotavljajo, da je, vsekakor pa sta njena podoba in njena stvarnost v času krize bistveno bolj evroskeptični kot sta bili.
