Tiskane izdaje
Os med Berlinom in Parizom je spet postala osrednji motor Evrope, ideje o ekonomski vladi, za kar si prizadevata nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy, pa sprožajo vprašanja o suverenosti držav članic in demokratičnem nadzoru. Slednje problematizira znani filozof Jürgen Habermas.
Kriza v območju evra je okrepila pozive k večji politični integraciji Evropske unije, toda Habermas pravi, da je taktika evropskih voditeljev potisnila na stranski tir tisto, kar bi morala biti njihova osrednja naloga, namreč blaginjo državljanov v demokraciji. Nemški filozof in sociolog, ki velja za eno največjih avtoritet v razpravah o Evropi, poudarja, da je v nevarnosti demokracija. Debata o prihodnosti evropske demokracije se je prebila na osrednje mnenjske strani.
Evropski politiki, in še posebno nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy, poskušajo nasprotovati načelom demokracije zaradi nejasnih ekonomskih ciljev, je v konservativnem nemškem dnevniku Frankfurter Allgemeine Zeitung zapisal Habermas. »To je prizor degeneracije tistih vrednot in prepričanj, ki so nekdaj utelešale idejo Evrope. Nekateri protagonisti finančnih trgov vnaprej razmišljajo, kaj se bo zgodilo v tej zgodbi zatona in propada ...
Britanski časnik Telegraph je poročal o šali, ki je krožila v finančnih krogih in očitno tudi v britanskem vladnem kabinetu: dobro bi bilo, če bi si v Grčiji vojaška hunta izsilila pot na oblast, ker vojaškim huntam ni dovoljeno, da bi bile članice Evropske unije ... Ni treba upoštevati vseh nezavednih razsežnosti te šale, da bi razumeli stopnjo, do katere so bili poteptani moralni argumenti povojnega obdobja, in to v imenu višje, finančno-ekonomske logike ... Grška katastrofa nam torej rabi kot opozorilo, da ne bi privzeli postdemokratičnega pristopa Merklove in Sarkozyja.« Po njegovem prepričanju je koncentracija moči na medvladnih ravneh, s predsedniki vlad, ki vsiljujejo svoje sporazume nacionalnim parlamentom, zgrešena. Moč, ki se je zgostila v rokah notranjega kroga voditeljev, ki narekujejo svoje sporazume nacionalnim ravnem, ni prava pot.
Svetovno znani filozof je v svojih kolumnah pisal o »potrebi reševanja demokracije«. Zaradi krize je postalo nemogoče stati ob strani, Habermas pravi, da bi politiki morali jasno razložiti stvari in vrniti moč odločanja državljanom, po njegovem »ne gre samo za vprašanje demokracije, temveč tudi za vprašanje dostojanstva«. Potreben da je nov evropski ustavni proces, katerega integralni del so državljani ...
Kriza v območju evra je dosegla stopnjo histerije, pa je v svoji kolumni na portalu Spiegel Online zapisal novinar Jan Fleischhauer in zlasti ostro kritiziral svarila Jürgena Habermasa o »postdemokraciji«. Očita mu, da hoče doseči največji učinek, da nas podobno, kakor je pred petindvajsetimi leti govoril o zatonu zahodne politične kulture, »zdaj hoče obvarovati pred finančnim fašizmom«; pisec govori o filozofu kot o nekom, ki v nasprotju s slovesom racionalnega velikega misleca pripada vrstam onih, ki razmišljajo apokaliptično, histerično, kakor da gre za sodni dan.
Evropska unija, s politično krizo, ki je zasenčila gospodarsko krizo in je videti šele na začetku, se je znašla v nevarnem obdobju. Razmere so resne, voditelji naj bi pokazali učinkovitost, odločanje v EU poteka mukoma počasi. Kot je pred kratkim v svoji kolumni v Guardianu pisal britanski zgodovinar Timothy Garton Ash v zvezi z razpravami v britanskem in nemškem parlamentu, so se nacionalne demokracije znašle med nasprotujoči si interesi in EU se je ustavila.
