V nadaljevanju preberite: 

»Tole si obleci,« reče mlado dekle na vhodu v afganistanski konzulat v Pešavarju in mi potisne v roke burko. »Brez tega žensk ne spustijo skozi vrata.«

Ni bilo prvič, da sem si čez glavo nataknila ta osovraženi kos oblačila, veliko plahto blaga, ki zakrije vse tvoje »čare« in ki ima na delu za oči mrežasto tkanino, skozi katero le približno vidiš, kaj se okoli tebe dogaja. V njej sem nekoč iz radovednosti lovila ravnotežje na pločnikih v Kabulu. Tokrat pa sem jo prvič zares morala obleči in počutila sem se prav bedno.

Mojim sopotnikom, ker so pač moški, ni treba obleči ničesar.

Pod burko je zadušljivo in klavstrofobično. Čeprav jo držim v rokah, se še vedno spotikam ob predolgo blago, mreža pa mi z oči zleze na čelo, tako da se do stolov v čakalnici na dvorišču bolj opotekam, kot hodim. Potem ko sedem blizu mojih sopotnikov, zatopljenih v pomenek, me med uro čakanja na vizum nihče od njih sploh ne opazi.