Ima Kim Džong Un prave zemljevide?

Ko se je v družini Xi 15. junija­ 1953 rodil sin, staršem ni bilo težko izbrati imena zanj. Bili so zadnji tedni korejske vojne in v pričakovanju, da bo prelivanje krvi končno prenehalo, so otroka poimenovali Mir je blizu. V kitajskem jeziku – Jinping. Seveda gre za sedanjega kitajskega predsednika.

Ob 60. obletnici premirja na Korejskem polotoku je ime Xi Jinpinga po svoje neprimerno za razmere, ki vladajo v sosedstvu. Območje je zdaj blizu vojne.

V petek zgodaj zjutraj je namreč severnokorejski voditelj Kim Džong Un sklical svoje generale na nujno posvetovanje in jim ukazal, naj bodo izstrelki v stanju najvišje pripravljenosti. Menda je bil to odziv na prihod dveh ameriških bombnikov B-2, ki sta prejšnji dan preletavala območje nad jugom polotoka, vendar tamkajšnji mediji citirajo svojega voditelja, ki je menda izjavil, da je »glede na sedanje razmere čas, da se poravnajo računi z ameriškimi imperialisti«.

Izdelali so načrt napada, je poročala časopisna agencija KCNA, raketne enote so pripravljene za napad na ameriško celino, Južno Korejo, Guam in Havaje. Ob besedilu so objavili fotografijo, na kateri je Kim za veliko delovno mizo, ob njem pa štirje generali v uniformah, bogato okrašenih z medaljami. V ozadju sta pano z velikim zemljevidom ameriške celine in popis severnokorejskega vojnega ladjevja: 40 podmornic, 13 amfibijskih plovil in 6 odstranjevalcev min.

Ko se je zdanilo, se je na pjongjanškem glavnem trgu zbralo več tisoč ljudi, ki so podprli poziv Kim Džong Una k orožju. Številni so bili v zelenih uniformah, saj večji del od 25 milijonov prebivalcev Severne Koreje sestavljajo vojaški rezervisti, katerih obveznost je, da se v primeru vojne pridružijo redni vojski, ki šteje 1,2 milijona vojakov. Ljudje so vzklikali gesla s pestmi, dvignjenimi v zrak. Najpogostejše geslo je bilo »Smrt imperialistom!«, na transparentih pa je pisalo »Do smrti zatrimo marionetne izdajalce!«, kar se je nanašalo na Južno Korejo.

Grožnje z vojno in žvenketanje z orožjem niso nič novega na Korejskem polotoku, vendar tokrat kitajski analitiki opozarjajo, da bi iz dima lahko nastal ogenj. »Ne mislim, da smo na pragu velike vojne,« je dejal Qiu Zhenhai, komentator hongkonške televizije Phoenix, »vendar se bo na Korejskem polotoku napetost neizbežno zaostrovala, sedanje razmere pa ne dopuščajo prostora za posredovanje tujih sil v Severni Koreji.«

Redne vojaške vaje

Ameriški obrambni minister Chuck Hagel je zatrdil, da s tem, ko so na to območje poslali nevidni letali B-2, niso hoteli izzivati – to je bil le del rednih vojaških vaj. Ko sta bombnika futurističnega videza odvrgla lažne bombe na nenaseljen južnokorejski otoček, je to mnoge spomnilo na posredovanje proti Jugoslaviji leta 1999, v katerem so sodelovala tudi letala B-2, ki so jih poslali iz Missourija. Ta letala lahko preletijo več kot 10.000 kilometrov, odvržejo »umazano« ali jedrsko bombo na cilj in se v istem poletu vrnejo na ameriško območje.

Kim Džong Una bi težko obtožili, da ni dobro razumel sporočila, ki mu ga pošiljajo Američani. V Pentagonu redko uporabljajo letala B-2, ker stane takšno letalo tri milijarde dolarjev in zagotovo ni igračka, ki bi jo zlahka pošiljali v nevarna območja. Poleg tega vojaški strokovnjaki navajajo, da stane ura letenja takšnega letala 135.000 dolarjev. Če izračunamo, da je moral do Korejskega polotoka vsak od obeh bombnikov leteti najmanj 10 ur in 20 minut – pod pogojem, da je letel z največjo možno hitrostjo, torej več kot 1000 kilometrov na uro –, lahko hitro ugotovimo, da je sodelovanje dveh letal v tej vojaški vaji stalo 5,5 milijona dolarjev. Sledi še remont, kar pomeni, kot navajajo strokovnjaki, 50 do 60 ur dela za vsako uro poleta. Torej je bilo to zelo drago opozorilo, za katero se v ZDA zagotovo ne bi odločili, če se jim ne bi po glavi podile tudi skrajne oborožene opcije.

Če bi se Kim Džong Un odločil začeti manjšo ali večjo vojno, bi lahko Severna Koreja v prvi uri izstrelila 500.000 topniških rafalov na Seul. V zadnjih šestih desetletjih tega ni storila zato, ker se ji to politično ne bi izplačalo. Zdaj zbuja največ skrbi mladost novega voditelja, ki bi utegnil imeti več razlogov za odločitev za tvegano igro z ognjem. Eden od motivov bi lahko bilo preizkušanje južnokorejske predsednice Park Geun Hje, ki že na začetku mandata doživlja prvo krizo. Kar trije ministri, ki jih je nameravala imenovati – vključno z obrambnim –, so se morali odreči visoki funkciji, ko se je pokazalo, da so bili vpleteni bodisi v korupcijske bodisi v spolne škandale.

»Mir je blizu« se ni odzval

Izzivanje južnokorejske predsednice z raketnimi grožnjami ZDA bi bilo kljub vsemu preveč tvegano. Komentator televizije Phoenix Zheng Hao domneva, da mladi voditelj v resnici preizkuša predsednika Xi Jinpinga. »Ni jasno, zakaj so dali v Pjongjangu vojsko v vojno pripravljenost prav v času, ko je predsednik Xi Jinping na prvi turneji po tujini,« je dejal Zheng.

Če namerava Kim v resnici sprožiti vojno, se je vprašal komentator, ali so v Pekingu na to pripravljeni? »Mir je blizu« oziroma Xi Jinping se za zdaj ni odzval na poslabšanje razmer na Korejskem polotoku. Kitajsko zunanje ministrstvo je pozvalo k umiritvi razmer, da bi preprečilo naraščanje napetosti, a, kot se zdi, v Pekingu tudi tokrat nimajo namena zviti rok Pjongjangu. Morda tega niso sposobni. Ali pa morda še vedno verjamejo, da je premirje, sklenjeno 27. julija 1953, bolj trdno, kot se zdi na prvi pogled.