Italijanska kriza: Mladi ne vidijo konca predora, podjetniki tudi ne

Na samozavestne napovedi mandatarja Renzija, da bo vsak mesec izvedel vsaj eno reformo, začel pa bo s spodbujanjem proizvodnje in skrbjo za »svojo generacijo«, so se že odzvali jezni mali podjetniki. Tudi mladi – brez dela jih je 41,6 odstotka – ne verjamejo obljubam, da se bo kaj spremenilo.

Podjetniki so šli prvi na cesto. Česa podobnega, kakor je bil ta teden shod malih, večinoma obupanih podjetnikov, večno mesto še ni videlo. Po policijskih podatkih se je na Piazza del Popolo, trgu, ki ga imajo meščani zadnja leta najraje takrat, ko gredo tja kolektivno čakat novo leto ali kadar kaj proslavljajo, v torek zbralo najmanj 50.000 podjetnikov. Starih in mladih, večinoma takšnih, ki še delajo, njihovi zaposleni še proizvajajo, posebnih perspektiv pa nimajo. Veliko je bilo tudi trgovcev, ki nimajo komu prodajati, saj kupna moč Italijanov usiha.

Podjetniki, zlasti srednji in mali, so desetletja veljali za gonilno silo italijanskega gospodarstva. Vsi politiki so se hvalili z »družinskim kapitalizmom«, zlasti severovzhod države se je vzpenjal v neslutene višave. Ko so mali in srednji podjetniki začeli segati čez meje na evropski vzhod, je marsikdo od tedaj mladih podjetnikov k cenejši vzhodni delovni sili preselil tudi svojo proizvodnjo. Marsikdo med tedaj cvetočimi podjetniki je hitro pozabil na perspektive mlade delovne sile doma. Ko pa se jim je na vzhodu kmalu vse podrlo, doma niso več zmogli ponovno zagnati dejavnosti.

Moderni, današnji, večinoma obubožani podjetniki so v središču Rima z velikimi jeznimi napisi oznanjali javnosti, da je samo lani zaprlo proizvodnjo kar 372.000 podjetij. Toliko družin podjetnikov je ostalo tako rekoč na cesti, še več je njihovih zaposlenih, ki so izgubili delo. Naj vlade govorijo, kar hočejo, so vpili ogorčeni podjetniki, naj se politiki še toliko hvalijo z ozdravljanjem gospodarstva, italijanska proizvodnja se je v zadnjih petih letih, v času najbolj akutne krize, zmanjšala za četrtino.

Mali podjetniki ne verjamejo, da jim bo šlo še kdaj tako dobro, kakor jim je šlo pred krizo. Najbolj ostri kritiki vladnih varčevalnih ukrepov so, nobena vlada zadnjih let jih ni prepričala, niti Matteu Renziju ne verjamejo, ko obljublja nov vzgon proizvodnje in zakonodajo, ki naj omogoči lažje najemanje kreditov za nov zagon.

V Rimu zdaj čakajo, da bodo na ceste prišli mladi ljudje, vsaj tisti, ki s trebuhom za kruhom še niso odšli na tuje. Podatek o 41,6 odstotka mladih brez dela je srhljiv, opozarjajo analitiki, še posebno zato, ker se število mladih, zlasti visoko šolanih brezposelnih, nenehno povečuje. Samo med tistimi, ki so mlajši od 24 let in bi torej samostojno pot šele začeli, če bi za to imeli priložnost, je brez dela skoraj 700.000 ljudi.

Na spletnih straneh nekaterih italijanskih časnikov se vse bolj pogosto pojavljajo izpovedi mladih ljudi, ki pripovedujejo, da kljub magisteriju ali diplomi delajo kot prodajalci pri McDonaldsu ali pa si najdejo fizično delo, če se le pojavi priložnost. Kdor le more, si poišče kakršno koli delo na tujem, redki srečneži so si poiskali štipendije v Kanadi, Avstraliji in v tistih delih sveta, ki jih kriza ni prizadela.

Streljanje kozlov

Tudi iz drame brezposelnih mladih ljudi pa je v Italiji hitro zrasla politična polemika. Največjega kozla je za začetek ustrelil mladi predsednik Fiata John Elkann, vnuk legendarnega Giannija Agnellija. Ko se je srečal s študenti, jim je začel razlagati, da so mladi Italijani največkrat kar sami krivi, da nimajo dela. Iskanja zaposlitve se ne lotijo resno in zagnano, niso dovolj ambiciozni, ustreza jim, da lahko živijo doma pri mami in očetu, tudi na stroške staršev živijo. Še vedno gre mladim preveč dobro, da bi zares iskali zaposlitev, je bil piker najmlajši izmed oligarhov družine Agnelli.

Študenti so skočili pokonci, nič kaj prizanesljivi pa z mladim kolegom velepodjetnikom in velekapitalistom niso bili bolj izkušeni kolegi z vrha italijanskega kapitala. Tiho naj bo, saj še nikoli v življenju ni zares delal, je bil oster Carlo De Benedetti, nekoč »gospod Olivetti«, še danes med najmočnejšimi podjetniki. Še manj prizanesljiv je bil Diego Della Valle, lastnik največjih še delujočih tovarn italijanskih modnih čevljev. Mladi Elkann je bedak, ničesar ne razume, vsem nam dela škodo, je rekel Della Valle. Čedalje večje brezposelnosti mladih pa doslej ni omilil še nihče med velikimi podjetniki, država pa tudi ne.