Izrael je čakal na priložnost za obračun z Iranom
Svetovna diplomacija poskuša umiriti napetosti, ki bi lahko pripeljale do nove velike bližnjevzhodne vojne.
Odpri galerijo
Protiletalska obramba v Damasku. FOTO: Omar Sanadiki/Reuters
V četrtkovih zgodnjih jutranjih urah so prebivalce Damaska, po sedmih letih vojne sicer vajenih vseh vrst detonacij, pretresle silovite eksplozije. Izraelska letala so preletavala mesto in bombardirala cilje iranske revolucionarne garde, ki je ponoči z raketami napadla zasedeni del Golanske planote.
Nebo nad Damaskom je bilo prepredeno s sledovi izstrelkov sirske zračne obrambe, ki je poskušala prestreči izraelske rakete. Sodeč po poročilih tako sirskih kot izraelskih virov, je bila sirska zračna obramba tokrat bistveno manj uspešna, kot pred slabim mesecem dni med napadom »zahodnega zavezništva«. In tudi izraelski napad, ki ga Tel Aviv poskuša predstaviti kot odgovor na iranski raketni napad na Golansko planoto, je bil bistveno bolj silovit.
Dejansko je bilo le vprašanje časa, kdaj bo do njega prišlo. V sicer kaotični in neenotni izraelski politiki je »iransko vprašanje« namreč eno izmed redkih, kjer vlada tako rekoč plebiscitarna večina. Izrael je že dlje časa napovedoval »večji napad« na iranske cilje v Siriji, ki naj bi predstavljali »eksistencialno grožnjo« judovski državi, hkrati pa s svojimi rednimi vojaškimi izleti v Siriji, prizorišče številnih»proxy vojn« iransko reakcijo dobesedno poskušal izsiliti. Po izraelskem napadu na iranske cilje pred dobrimi mesecem, v katerem je bilo ubitih več visokih častnikov revolucionarne garde, so Iranci napovedali maščevanje. Ko je do nje – le dan po ameriškem umiku iz iranskega jedrskega sporazuma, ki so ga v Izraelu pozdravili z navdušenjem – prišlo, je izraelska vojska, ki je o tarčah napada vnaprej obvestila Rusijo, ob Iranu ključno zaveznico režima predsednika Bašarja al Asada, udarila s silo. A še zdaleč ne s polno močjo. »Iran bo potreboval veliko časa in sredstev, da bo obnovil svojo operativno, vojaško in obveščevalno infrastrukturo, ki smo jo danes zadeli,« je kmalu po napadu sporočil tiskovni predstavnik izraelske vojske Ronen Nellis in dodal, da bo Izrael v primeru ponovnega iranskega napada udaril še močneje.
Iran se na izraelske napade v Siriji za enkrat ni uradno odzval. Edini glas, ki je prišel iz Teherana, je včeraj objavila libanonska televizija Al Manar, ki je »tiskovna predstavnica« šiitskega gibanja Hezbolaha, pomembnega zaveznika sirskega režima in neposrednega podizvajalca iranske varnostne in zunanje politike tako v Libanonu kot Siriji. »Iran z raketami, ki so včeraj zadele sovražne cilje, nima nič,« so novinarji citirali podpredsednika iranskega Komiteja za nacionalno varnost.
Zaostrovanje med Izraelom in Iranom, ki je tudi posledica ameriškega umika iz iranskega jedrskega programa, sicer nekakšne posredne zelene luči Izraelu za vojaški obračun, bo gotovo imelo posledice na celotno mednarodno skupnost in je, vsaj trenutno, gotovo najbolj nevralgična točka geostrategij. Upati gre, da bodo pozivi svetovne diplomacije vsaj malo zmanjšali možnost izbruha nove vojne.
Namestnik ruskega zunanjega ministra Mihail Bogdanov je včeraj obe strani pozval, naj umirita napetosti. Ravno Rusija, ki je v dobrih odnosih tako z Iranom kot z Izraelom, je dejansko edina, ki bi lahko to vojno preprečila – še posebej zaradi svojega jasnega interesa v Siriji, kjer je na robu končne vojaške (in tudi politične) zmage. K zmanjšanju napetosti sta včeraj pozvala tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, katerega nedavni obisk pri ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu je bil, kar se tiče Irana, izjemno neuspešen, ter nemška kanclerka Angela Merkel. Pozive, ki prihajajo iz Evropske unije, je treba razumeti tudi v kontekstu iranskega jedrskega dogovora, ki ga želijo evropske podpisnice (in tudi Rusija) obdržati pri življenju.
Nebo nad Damaskom je bilo prepredeno s sledovi izstrelkov sirske zračne obrambe, ki je poskušala prestreči izraelske rakete. Sodeč po poročilih tako sirskih kot izraelskih virov, je bila sirska zračna obramba tokrat bistveno manj uspešna, kot pred slabim mesecem dni med napadom »zahodnega zavezništva«. In tudi izraelski napad, ki ga Tel Aviv poskuša predstaviti kot odgovor na iranski raketni napad na Golansko planoto, je bil bistveno bolj silovit.
Dejansko je bilo le vprašanje časa, kdaj bo do njega prišlo. V sicer kaotični in neenotni izraelski politiki je »iransko vprašanje« namreč eno izmed redkih, kjer vlada tako rekoč plebiscitarna večina. Izrael je že dlje časa napovedoval »večji napad« na iranske cilje v Siriji, ki naj bi predstavljali »eksistencialno grožnjo« judovski državi, hkrati pa s svojimi rednimi vojaškimi izleti v Siriji, prizorišče številnih»proxy vojn« iransko reakcijo dobesedno poskušal izsiliti. Po izraelskem napadu na iranske cilje pred dobrimi mesecem, v katerem je bilo ubitih več visokih častnikov revolucionarne garde, so Iranci napovedali maščevanje. Ko je do nje – le dan po ameriškem umiku iz iranskega jedrskega sporazuma, ki so ga v Izraelu pozdravili z navdušenjem – prišlo, je izraelska vojska, ki je o tarčah napada vnaprej obvestila Rusijo, ob Iranu ključno zaveznico režima predsednika Bašarja al Asada, udarila s silo. A še zdaleč ne s polno močjo. »Iran bo potreboval veliko časa in sredstev, da bo obnovil svojo operativno, vojaško in obveščevalno infrastrukturo, ki smo jo danes zadeli,« je kmalu po napadu sporočil tiskovni predstavnik izraelske vojske Ronen Nellis in dodal, da bo Izrael v primeru ponovnega iranskega napada udaril še močneje.
Iran se na izraelske napade v Siriji za enkrat ni uradno odzval. Edini glas, ki je prišel iz Teherana, je včeraj objavila libanonska televizija Al Manar, ki je »tiskovna predstavnica« šiitskega gibanja Hezbolaha, pomembnega zaveznika sirskega režima in neposrednega podizvajalca iranske varnostne in zunanje politike tako v Libanonu kot Siriji. »Iran z raketami, ki so včeraj zadele sovražne cilje, nima nič,« so novinarji citirali podpredsednika iranskega Komiteja za nacionalno varnost.
Zaostrovanje med Izraelom in Iranom, ki je tudi posledica ameriškega umika iz iranskega jedrskega programa, sicer nekakšne posredne zelene luči Izraelu za vojaški obračun, bo gotovo imelo posledice na celotno mednarodno skupnost in je, vsaj trenutno, gotovo najbolj nevralgična točka geostrategij. Upati gre, da bodo pozivi svetovne diplomacije vsaj malo zmanjšali možnost izbruha nove vojne.
Namestnik ruskega zunanjega ministra Mihail Bogdanov je včeraj obe strani pozval, naj umirita napetosti. Ravno Rusija, ki je v dobrih odnosih tako z Iranom kot z Izraelom, je dejansko edina, ki bi lahko to vojno preprečila – še posebej zaradi svojega jasnega interesa v Siriji, kjer je na robu končne vojaške (in tudi politične) zmage. K zmanjšanju napetosti sta včeraj pozvala tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, katerega nedavni obisk pri ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu je bil, kar se tiče Irana, izjemno neuspešen, ter nemška kanclerka Angela Merkel. Pozive, ki prihajajo iz Evropske unije, je treba razumeti tudi v kontekstu iranskega jedrskega dogovora, ki ga želijo evropske podpisnice (in tudi Rusija) obdržati pri življenju.
