Jadranka Kosor: »Hrvati doživljamo slovensko blokado kot krivico!«

Zagreb – Jadranka Kosor, nekdanja hrvaška premierka, zdaj poslanka največje opozicijske stranke HDZ v saboru, s katero pa nima preveč dobrih odnosov. Še vedno velja za enega vplivnejših ljudi na političnem parketu južne sosede.

Gospa Kosor, minilo je trinajst mesecev od vašega in od podpisa hrvaškega predsednika Iva Josipovića hrvaške pristopne pogodbe k EU. Kako vidite Evropo in Hrvaško danes, toliko časa pozneje?

Pravzaprav sem osredotočena le ne eno stvar; to je 1. julij, ko Hrvaška vstopa v Evropsko unijo ... To je edina stvar, o kateri razmišljam v kontekstu podpisane pogodbe. Prepričana sem, da sem premieru Milanoviću za seboj pustila – pač v času, ki ga omenjate – veliko opravljeno delo, ki ga on ni mogel narediti. Torej je imel Milanović pogodbo in končan dogovor o vstopu, Hrvaška pa je de facto postala članica EU. To omenjam zato, ker je bil kreditni rejting države prav v tem dobrem letu dober prav zaradi dveh dejstev – ker smo podpisali pristopno pogodbo z EU in končali pregovore ter zaradi zakona o fiskalni odgovornosti, ki ga je sprejela moja vlada. Opozicija z Zoranom Milanovićem na čelu je bila takrat proti. Torej, dve veliki stvari, ki sta ohranjali dober rejting države, smo opravili v času moje vlade. Res pa je, da tega leta, kot vidite, nismo ravno najbolje izkoristili. Soočamo se s težavami v gospodarstvu, kar me trenutno osebno tudi najbolj skrbi, saj mora biti Hrvaška kot 28. članica EU gospodarsko stabilna in energijsko čim bolj neodvisna.

Pandorina skrinjica, imenovana Nova Ljubljanska banka, pa se nenehno odpira in zapira ...

Ne, ne mislim, da je to Pandorina skrinjica, temveč da je to izključno in zgolj bilateralno vprašanje, ki je pač še nerešeno in ga morata rešiti slovenska in hrvaška vlada. Kljub temu pa težava, imenovana Ljubljanska banka, ne sme biti vzrok za novo blokado Slovenije in za grožnje, ki smo jih slišali iz ust Jelka Kacina. Prepričana sem, da tega vprašanja ne bodo rešili nobeni strokovnjaki, ampak politiki, vodilni ljudje v Sloveniji in na Hrvaškem, ki pa bi morali upoštevati predloge strokovnjakov. Bančno vprašanje je vprašanje, za katero bi morala premiera Zoran Milanović in Janez Janša najti pogum in se odločiti za model, s katerim bi se rešilo. Po mojem mnenju to ni tako velika težava, da ne bi mogli najti rešitve zanjo.

Mislite, da je hrvaška javnost dobro obveščena, kar zadeva problem LB?

Mislim, da! Hrvaška javnost slovensko blokado doživlja kot veliko krivico.

Kljub temu pa moram omeniti, da v hrvaških medijih v enem letu nisem prebral niti enega zapisa o dolgovih Hrvaške do Slovenije.

Govorim o tem, kar se najpogosteje problematizira v hrvaški javnosti ... Govorim kot hrvaška političarka in nočem ničesar predlagati, ampak le opozarjam na najpomembnejše – da se ta veliki problem sam od sebe ne bo rešil, če se o njem ne bomo pogovarjali. Moje izkušnje z gospodom Pahorjem, ko sva se pogovarjala, kako rešiti spor glede meje, so zgovorne. Resda sva bila takrat oba deležna kritik javnosti, on slovenske, jaz hrvaške, vendar mora človek prevzeti odgovornost. Bančni spor pa je zdaj odgovornost premiera Milanovića.

Bi »mejni« model lahko bil tudi model za reševanje bančnega vprašanja?

Model le, če premiera najdeta način za reševanje določene težave. Hrvaška ima tudi z drugimi sosedami nerešena vprašanja, ki so po mojem mnenju precej težja od teh s Slovenijo; s Srbijo imamo na primer nerešena vprašanja glede pogrešanih, tožb za genocid, vojne odškodnine in seveda vprašanje meja. Navsezadnje se je Hrvaška zavezala, da zaradi bilateralnih vprašanj ne bo ovirala sosed na njihovi evropski poti. Zato je model, ki sva ga postavila s Pahorjem, uporaben le v tem smislu, da najvišji predstavniki držav prevzamejo tudi odgovornost za reševanje vprašanj. Torej brez strahu in da imajo vsi občutek, da ni bil nihče prikrajšan. In tukaj sva spet pri hrabrem ali pri strahopetnem politiku.

Hrvaška ima v tem trenutku nekaj več kot 370.000 nezaposlenih. Pred vstopom Hrvaške v EU podatek ni nič kaj spodbuden.

Dejstvo je, da je danes 160.000 več nezaposlenih kot na koncu mandata moje vlade. Kot kažejo podatki in napovedujejo ministri, se bo število nezaposlenih še zviševalo, tja do 400.000. BDP je lani krepko padel, čeprav je vlada napovedala dvig, potrošnja se je v času moje vlade povečevala, zdaj se manjša, tudi davek na dodano vrednost je zdaj dve odstotni točki višji, kot je bil pred dobrim letom ... Prav tako je naložb trikrat manj, kot jih je bilo v zadnjem letu mandata moje vlade ...

Investicije so se najbrž manjšale tudi zaradi vsesplošne krize ...

Poglejte, tudi zdaj smo ista država, le vlada je druga, in te investicije gledam tudi v smislu povišanja DDV in podražitve energentov; tudi podjetja v državni lasti so bila v času moje vlade nedvomno uspešnejša, kot so zdaj. Zato je tudi število nezaposlenih posledica vsega tega, kar sem govorila, in to je zaprti krog. Kljub temu upam, da bo letos na Hrvaškem več naložb.

Se pa dozdeva, da obstaja nekakšen odpor do reform.

Zelo razumem težave, s katerimi se srečuje ta vlada ali se bodo srečevale prihodnje ... Veliko ljudi bi se načeloma in za javnost odpovedalo veliko stvarem, a takoj ko se to tiče njih osebno, se ne bi odrekli ničemur. Na žalost veliko ljudi še vedno ni pripravljenih reforme res sprejeti.

Kako ocenjujeta vlogo in položaj Cerkve na Hrvaškem?

Vloga Cerkve je pomembna, videli ste zadnji popis prebivalstva; 86 odstotkov je katoličanov. Država mora znati slišati in poslušati, kar Cerkev govori; prav tako mora znati slišati, kaj govorijo nevladne organizacije ... Seveda, Cerkev ne more pisati zakonov, a moramo jo poslušati in z njo neprestano graditi dialog. Če oblast Cerkev neprestano ignorira, nastajajo napetosti, kot na primer zdaj, glede zdravstvene oziroma spolne vzgoje v šolah, ki je vsekakor potrebna. Treba je stvari le dobro pojasniti, in če je treba, kakšne tudi prilagoditi, da bodo vse strani zadovoljne.

Je to povezano tudi s strankarsko politiko? Nekaj časa je bila HDZ zelo blizu Cerkvi oziroma je dobro sodelovala z njo.

Mislite v času Sanaderja?

Da, potem, v času pristopnega dogovora, pa je bila Cerkev precej jezna na HDZ ...

Kaj pomeni sodelovanje? To pomeni medsebojno spoštovanje ... Dokler je bil Ivo Sanader premier, sem bila podpredsednica vlade in ministrica in sem osebno pisala zakon o preprečevanju diskriminacije; zakon, ki je bil pogoj za odprtje poglavja 19. Tudi takrat so iz cerkvenih krogov prihajali signali, ki so bili proti temu zakonu. In smo naredili nekaj, kar bi morala zdaj narediti tudi Milanovićeva vlada. Najvišje predstavnike Cerkve, kardinala Bozaniča in škofe, smo povabili na kosilo, kot avtorica zakona pa sem jim brala besedo za besedo. Če je bilo karkoli spornega, smo o tem tudi razpravljali. In skupaj smo ugotovili, da je zakon dober. Prepričana sem, da naloga vlade ni, da se s svojimi državljani prepira, da je z njimi v konfliktu, temveč da neprestano gradi mostove med različnostmi. Takrat smo pokazali veliko spoštovanje do Cerkve tudi kot institucije. Pravzaprav bi lahko rekla, da je bil odnos tako takrat kot danes precej hladen, ampak smo se med seboj spoštovali.

Čez slab mesec dni se boste neuradno srečali s slovenskim predsednikom Borutom Pahorjem.

Verjetno že prej, pred uradnim datumom njegovega obiska na Hrvaškem.

Občutek je, da so bili odnosi med državama pred letom, dvema precej bolj pristni, zdaj pa sam samcat »led«.

Naj vas spomnim, da se je Pahor pred tem, ko sem jaz postala premierka, že srečal s Sanadarjem na Mokricah. Srečanje je bilo zelo hladno, zelo napeto. Odnosi so se otoplili šele, ko sem jaz postala predsednica vlade. Najin odnos zaupanja in spoštovanja sva prenesla tako na najini vladi kot na najini državi. To je svojevrsten fenomen, glede na to, da pripadava različnim političnim opcijam. Ne vem, ali veste, a januarja 2010, ko sva podpisala arbitražni sporazum, naju je poklical papež in rekel, da je to res pravi način, kako se rešujejo spori, in da bi bila lahko za zgled.

Hrvaška bo najverjetneje postala 28. zvezdica v EU. Imela bo tudi svoje predstavnike. Vas delo v Bruslju zanima?

Zaskrbljena sem zaradi političnega dogajanja v Sloveniji, vendar kljub temu ... Bilo bi zelo zanimivo, kar so mi rekli tudi nekateri kolegi, da bi nekdanja premierka, ki je deblokirala pregovore in podpisala pristopno pogodbo, postala poslanka v evropskem parlamentu. Takšnega primera še ni bilo. Vendar še ne razmišljam v tej smeri in tudi nič ne delam na tem. Navsezadnje tudi vi veste, kako prideš do položaja poslanca v evropskem parlamentu; le če si član stranke, potem te mora stranka tudi predlagati in te uvrstiti na listo kandidatov. Hrvaška naj le postane članica EU.