Tiskane izdaje
New York – Odnos med Evropo in ZDA velja za največje, najtesnejše in najbogatejše prijateljstvo na svetu. Obe strani Atlantika sta združeni v najpomembnejšo vojaško zvezo na svetu, skupaj pridelata polovico mednarodnega BDP in tretjino vse trgovine. Imata se za izvor in varuha demokracije, vendar v tesnem odnosu že nekaj časa zijajo velike razpoke.
Evropska unija je po besedah enega od ameriških strategov ena najpomembnejših organizacij na svetu, v katero ZDA niso včlanjene. Zato ni čudno, da raje kot skozi institucije Unije deluje skozi zvezo Nato ali z dvostranskimi odnosi s posameznimi članicami. Kar ustreza tudi evropskim voditeljem, saj je osebni dostop do Bele hiše pomemben za prestiž Davida Camerona, Angele Merkel ali Françoisa Hollanda. Vrh evropskega drobiža si celo kakšen dan ne umije rok, ko rokovanje s predsednikom ZDA napihnejo v dvostransko srečanje, če že ne v pogovor na štiri oči.
Hkrati še vedno velja vprašanje nekdanjega vplivnega zunanjega ministra ZDA Henryja Kissingerja, koga naj pokliče, ko hoče govoriti z Evropo. Čeprav se prva evropska komisarka za zunanjo politiko Catherine Ashton v imenu EU pogaja z Iranom in žuga Siriji, Obama ni klical predsednika evropskega sveta Hermana Van Rompuyja, ko je hotel pristriči ruske ozemeljske ambicije. Nerazumevanje zapletenih in počasnih odzivov Bruslja je ameriška predstavnica za Evropo Victoria Nuland strnila v zdaj znamenito diplomatsko sporočilo o spolnem odnosu z EU.
Nacionalni interesi
V Washingtonu spretno uporabljajo evropsko razdrobljenost, če jim ta koristi. Predhodnik Nulandove Philip Gordon je pred leti prav tako nenavadno odkritosrčno dejal, da hočejo močno in enotno Evropo, ki bi govorila z enotnim glasom. Dodal je, da »če ta glas ne pravi tega, kar bi radi slišali, potem imamo raje, da je malo manj enoten«. Z drugimi besedami: »Radi bi, da bi Evropa razmišljala bolj strateško, saj menimo, da bi v tem primeru razmišljala kot Američani.« Ko je ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld pred iraško vojno hvalil takšno »strateško« proameriško stališče »nove Evrope« (države nekdanjega vzhodnega bloka v EU), je takratni francoski predsednik Jacques Chirac v imenu »stare Evrope« nejevoljno pripomnil, kako so vzhodnjaki »zamudili krasno priložnost, da bi bili tiho«. Iraška vojna je zato dodobra sesirila odnose čez Atlantik, evropska levica pa je zmagoslavno dokazovala, kako resnične so teze o demokraciji kot krinki za ameriški imperializem.
Razkritje tajnih mučilnih zaporov po novi Evropi in nato še dolgih lovk ameriškega vohunskega aparata, ki so segale (ali še segajo) v vrhove posameznih članic EU, so le še okrepile podobo nasilnega čezatlantskega prijatelja. Toda ob izbruhu ukrajinske krize so ZDA za mnoge na stari celini spet postale porok demokracije in svobode. In spet okrepile ameriško podobo Evrope, ki pomeni predvsem zvezo Nato, nato posamezne države in šele nato nikoli popolnoma enotno Unijo. Američanom je jasno, da to morda združujejo podobne vrednote, a ostaja razkosana med nacionalne interese.
