Japonska se pripravlja na namestitev vojnih ujetnikov

Japonsko obrambno ministrstvo je kopenskim, letalskim in mornariškim poveljstvom samoobrambnih sil izdalo ukaz, naj se pripravijo na morebitno nameščanje vojnih ujetnikov. Čeprav narodnost ujetnikov ni bila opredeljena, je očitno, da so priprave povezane z naraščanjem napetosti v odnosih s Kitajsko.

Najbolj brani japonski dnevnik Jomiuri Šimbun je v petek citiral svoje vire, ki trdijo, da si ministrstvo sredi novih sporov glede prevlade nad otoki v Vzhodnokitajskem morju ne želi ostati nepripravljeno v primeru, če bi japonska vojska zajela vojne ujetnike. »Pravila o ravnanju z vojnimi ujetniki so natančno opredeljena z ženevsko konvencijo, vsak spodrsljaj pri upoštevanju teh pravil pa bi lahko prerasel v velik mednarodni problem,« piše Jomiuri.

Visoki funkcionarji obrambnega ministrstva opozarjajo, da mora biti v skladu z japonskim zakonom o vojnih ujetnikih iz leta 2004 vsakemu od njih zagotovljena hrana, voda in ustrezna zdravstvena nega, v taboriščih, kjer so nameščeni, mora vladati red, poleg tega pa je treba dosledno spoštovati verske in druge duhovne potrebe ujetnikov. Hkrati so poveljstva kopenskih in mornariških sil opomnili, da so do zdaj izpeljali le delno usposabljanje za zajetje in namestitev sovražnih vojakov. Kot poudarja ministrstvo, še vedno manjka koordinacija, ki pa bi bila nujna v primeru, če bi v japonskih jugozahodnih območjih prišlo do »izrednih razmer«, v katerih bi samoobrambne sile zajele sovražne pilote ali mornarje na otokih, ki so zelo oddaljeni od kopnega.

Provokacija nad otočki Diaoju/Senkaku

Podrobnosti, na katere obrambno ministrstvo opozarja vojaško poveljstvo, zbujajo resno zaskrbljenost na območju severovzhodne Azije, saj se zdi, da se v Tokiu vse bolj resno pripravljajo na vojno. Morda se je kateri od japonskih funkcionarjev spomnil grenke šale iz časov napetosti v odnosih med Kitajsko in takratno Sovjetsko zvezo, ki govori o tem, kako je pokojni Deng Xiaoping brez sleherne panike razmišljal o možnosti novega oboroženega spopada z veliko sosedo. »Ukazali bomo, naj se milijon naših vojakov preda Sovjetom in ti bodo bankrotirali že zaradi tega, ker jih bodo morali hraniti,« je menda dejal izkušeni poveljnik vojske, ki je takrat štela 3,5 milijona vojakov.

Japonske priprave na »izredne razmere« pa so kljub vsemu prej nadaljevanje nenehnega drsenja v vse globljo krizo v regiji, v zvezi s katero je vse težje predvideti kakšen miren diplomatski izid. Prejšnji teden so se nad nenaseljenimi otočki Diaoju (kot Japonci imenujejo otočje Senkaku) visoko v zraku in s polno hitrostjo srečala kitajska in japonska bojna letala. Ker so letela na razdalji slabih 30 metrov, je šlo očitno za izredno nevarno provokacijo.

Vodstvi v Pekingu in Tokiu se seveda nista strinjali glede tega, kdo je koga izzival. Japonci so trdili, da sta se kitajska suhoja-27 povsem približala japonskemu lovcu, kitajsko obrambno ministrstvo pa je objavilo posnetek, na katerem je videti, kako se je japonsko letalo F-15 povsem približalo kitajskemu tupoljevu-154, ki je letel po svoji redni trasi.

Sosedi sta izmenjali diplomatske note in obilico ostrih besed, za vojaške analitike pa so takšna srečanja na nebu zgolj znamenje, da se tako Kitajska kot Japonska spuščata v zelo tvegane akcije, ki jih je že mogoče opredeliti kot »nekaj, kar se ne da oprostiti«, in ki bi lahko kaj hitro prerasle v uvod v oborožene spopade.

V ozračju vse večje sovražnosti se javna polemika o reviziji japonske pacifistične ustave neusmiljeno nagiba na stran tistih, ki menijo, da je treba zdaj japonske samoobrambne sile spremeniti v prave oborožene sile brez strogih omejitev, kar zadeva njihovo vojaško delovanje izven državnih meja.

Kampanja »domoljubnih soprog«

Celo japonske »domoljubne soproge« so organizirale kampanjo za revizijo pacifistične klavzule. Ženske nastopajo v različnih nakupovalnih središčih in na drugih javnih krajih ter opozarjajo, da je »ustava, ki ne ščiti prihodnosti naših otrok, nevarnejša od jedrske sile«.

V obrazložitvi, zakaj bi bilo treba Japonski priznati pravico do kolektivne samoobrambe, navajajo japonski vojaški strokovnjaki tri temeljne razloge. Kot prvo, pravi Tošija Takahaši, ki pravkar pripravlja doktorsko dizertacijo na avstralski državni univerzi, bi se s tem vzpostavil »mehanizem zavračanja kitajskih izzivov«. Drugič: s tem bi si zagotovili še odločnejšo podporo ZDA, ki zagotovo ne bodo dopustile, da bi ameriški fantje umirali za japonske otoke, medtem ko bi japonski vojaki sedeli v svojih oporiščih. Tretjič, pravi Takahaši, bi z odpravo ustavnih omejitev japonski vojski omogočili sodelovanje pri posredovanju v mednarodnih sporih in v operacijah mirovnih misij.

Kitajska pa opozarja, da bi bila zanjo revizija ustave vrnitev več korakov v preteklost. Zanjo bi bilo to znamenje, da se mora tudi ona pripraviti na vojne ujetnike. Japonsko obrambno ministrstvo je celo proučilo, ali bi bilo za ta namen primerno uporabljati tudi zasebna poslopja in ali bi bilo sprejemljivo za vojne ujetnike pripraviti ustrezne delovne programe. Dežela vzhajajočega sonca si nikakor ne bi želela tega, da bi prišla na slab glas, kakršnega so si s prizori iz Abu Graiba »prislužile« ZDA. »Vse to ne pomeni, da si želi Japonska začeti vojno,« trdi Rjoko Nakano z državne univerze v Singapurju. Po njenem mnenju gre zgolj za urjenje transportiranja vojnih ujetnikov v skladu z mednarodnimi zakoni. Za vsak primer, ki pa vse bolj diši po smodniku.