Javno samorekrutiranje vladajoče nomenklature

Minsk – Jutri bodo v Belorusiji predsedniške volitve, na katerih se bo za še en mandat potegoval »večni« predsednik Aleksander Lukašenko, ki je na oblast že od leta 1994, z njim pa se bo pomerilo doslej največ opozicijskih kandidatov – devet. Ti so imeli po mnenju opazovalcev tudi največ možnosti za »demokratično predvolilno kampanjo« v vsej zgodovini predsedniških volitev v Belorusiji. Ne glede na to se Lukašenku obeta zmaga že v prvem krogu, saj ga po zadnjih javnomnenjskih raziskavah podpira kar 71,8 odstotka volivcev. O beloruski politični realnosti smo se pogovarjali z Aleśem Łahviniecom, profesorjem politologije na Evropski univerzi za humanizem v Minsku, ki je hkrati tudi politični svetovalec daleč najbolj znanega beloruskega opozicijskega politika Aleksandra Milinkeviča iz opozicijskega gibanja Za svobodo. Ta se je na predsedniških volitvah leta 2006 z Lukašenkom pomeril kot skupni kandidat opozicije, tokrat pa je vrgel puško v koruzo, ker da je volilni rezultat, tako kakor vedno, vnaprej določen.

Mislite, da je Lukašenko res deležen 70-odstotne podpore?

Podpira ga kvečjemu 50 odstotkov državljanov, kar pa zanj ni dovolj. S takšnim rezultatom bi spremenil ves politični prostor v Belorusiji. Če bi dobil manj odstotkov kakor na prejšnjih volitvah, bi omajal lastno tezo o predsedniku ljudskih src. Da bi obdržal to iluzijo, se mora zatekati k represiji in političnim manipulacijam. Naš režim se trudi, da bi ljudi odvrnil od politične participacije. Imamo vertikalni sistem oblasti in vsa komunikacija prihaja z vrha, brez možnosti povratnih informacij. Ljudje so postali apolitični, saj ne verjamejo v spremembe, poleg tega jih oblast od politične participacije odvrača z ustrahovanjem. Nekaj ljudi, ki so bili za Lukašenka politična grožnja, je v preteklosti celo izginilo. Ozračje se je zdaj vendarle nekoliko omehčalo.

Omenili ste politične manipulacije. Kakšne?

Največ nepravilnosti se zgodi med predčasnim glasovanjem, ki traja pet dni. Leta 2008 smo ta proces spremljali na treh voliščih v Minsku, kjer je povprečna volilna udeležba znašala devet odstotkov. Uradni rezultati za Minsk so bili na koncu precej višji in sicer 32,4 odstotka. Nimamo dovolj ljudi, da bi na voliščih nenehno šteli glasovnice. Drugi problem je, da so volilne komisije povsem lojalne režimu. Gre za ljudi iz iste šole, tovarne, stanovanjske enote, njihov nadrejeni pa opravlja nalogo predsednika volilne komisije. Zaposleni so z enoletnimi pogodbami, datum njihovega izteka pa se ujema z volilnim dogajanjem. Če ne delajo, kakor jim ukažejo, so odpuščeni. Povsem jasno je, da gre za ustrahovanje. Ne gre za volivce, ampak za izjemno dodelano volilno manipulacijo, s katero si vladajoči režim mogoče zagotavlja visoko zmago. Sistem je iz leta v leto bolj dodelan. V šali ga imenujemo javno samorekrutiranje vladajoče nomenklature, kar so poznali že v Sovjetski zvezi. Edina razlika je, da so takrat zmagovali s 100-odstotno podporo, zdaj pa se zadovoljijo že s 85-odstotno.

Je kaj upanja, da bodo letošnje predsedniške volitve boljše?

Zelo malo. Štirikrat sem se potegoval na parlamentarnih in lokalnih volitvah in med kampanjami sem potrkal na tisoče vrat. V zraku ne čutim revolucije. Ljudje so prestrašeni in ne verjamejo v možnost sprememb. Oblast je vzpostavila monopol na politično komunikacijo. Opozicija je odrezana od vseh pomembnih komunikacijskih kanalov, zato lahko dosežemo zelo omejeno število prebivalstva. Na volitvah sodelujem, čeprav me z nizkim številom glasov vsakič znova povsem ponižajo. Če ne kandidiram, ne obstajam, in samo tako imam zakonito možnost, da se srečujem z ljudmi. V naši državi še vedno obstaja zelo prefinjen pritisk na novinarje, aktiviste.

Kako osebno čutite ta pritisk?

Razen tega, da so me trikrat pridržali za nekaj ur, sem bil vedno bolj kot ne varen. Imam zelo malo grehov, na podlagi katerih bi name lahko izvajali pritisk. Predstavniki opozicije moramo biti kot disidenti v Sovjetski zvezi, skorajda idealni, da nam ne morejo ničesar očitati. Če bom postal zares nevaren, mi bodo takoj vrgli polena pod noge, kakor so mi jih leta 2007, ko so mi grozili s kriminalnim pregonom. Tako so se odzvali, ker sem ljudi pozival, naj na voliščih vztrajajo vse do razglasitve rezultatov. Čeprav so se odzvali samo trije [smeh, op.p.], me je policija iskala ves dan, in moral sem podpisati izjavo, da ne bom organiziral javnih protestov. Za vsem skupaj je stala ideološka služba mojega volilnega okrožja.

Kakšna ideološka služba?

Gre za organ, ki je pristojen za to, da vladno politiko razlaga, opravičuje in državljane prepričuje, da je politika predsednika Lukašenka najboljša mogoča izbira. Ideološke službe obstajajo v vseh večjih podjetjih in vladnih uradih, ustanovili so jih pred predsedniškimi volitvami leta 2006. V teh organih sodelujejo predvsem člani Beloruskega nacionalnega domoljubnega gibanja, ki ga imenujemo lukamol in je, podobno kakor je bil komsomol, namenjen mladini, in organizacije Bela Rusija, za katero prav tako stoji nomenklatura.

Lukašenko je sicer še vedno dokaj priljubljen.

Žal je res tako. Glavni razlog je, da spominja na povprečnega Belorusa, ki ima slabo razvito politično in splošno kulturo. Gre za povsem sovjetiziranega človeka, ki govori rusko, ali pa mešanico ruščine in beloruščine, ki se imenuje trasjanka . Za takšnega človeka je glavna referenca še vedno Sovjetska zveza. Sam govorim izključno beloruščino in tistim, ki je ne razumejo, vsakič potrpežljivo razložim, kaj želim. Krepitev nacionalne identitete je začel poudarjati tudi Lukašenko, kar je stranski produkt prepirov s Putinom in Medvedjevom. Pred kratkim je predsednik spodnjega doma parlamenta sejo začel v beloruščini, vodja carinske službe je svoje poročilo predstavil v beloruščini, dosledno pa jo uporablja tudi minister za kulturo.

Zdi se, kakor da Lukašenko svoj politični program obrača po vetru ...

Res je, enkrat smo prijatelji Rusije, ko se z njo spre, potem stavi na Zahod, tretjič pa izpostavlja neodvisno državo, s čimer poskuša opoziciji izmakniti tudi najbolj priljubljen politični argument. Vse je odvisno od njegovih trenutnih motivov in vsekakor zna izrabiti pravi politični moment. Edino, kar ga zanima, je, kako obdržati oblast. Da bi to dosegel, potrebuje ogromne vsote denarja, s katerim ohranja socialni pakt. Že res, da naši upokojenci verjetno živijo bolje kakor v Ukrajini, vendar ne smemo pozabiti, da ni vse tako, kakor je mogoče prebrati v medijih. Naše življenje je verjetno boljše tudi zato, ker imamo strožjo delovno etiko. Tako kot Slovence imenujejo slovanski Nemci, tudi nas opisujejo kot zelo delavne. Dejstvo je, da našo socialno državo vzdržujejo predvsem ruske dotacije. Lukašenko je odličen pri puljenju ruskega denarja. Vedno je veliko obljubljal, obljube pa nikoli ni držal. Še več, celo žaljiv je na račun Rusije, in nekoč je, denimo, izjavil, da smo samo bolj kvalitetni Rusi. Predstavljajte si, da bi slovenski predsednik rekel, da ste samo bolj kvalitetni Avstrijci. To lepo odraža stanje duha pri nas.

Rusija je pred kratkim privolila v nižje cene nafte za Belorusijio. Zakaj prenaša vse to?

Gre za njene imperialne komplekse, ki jih Lukašenko obuja z idejami o obnovitvi Sovjetske zveze in Rusko-belorusko unijo. Rusija poleg tega na meji z Zahodom potrebuje zvestega vazala, ozira pa se tudi po lastništvu v beloruskih podjetjih. Od naše privatizacije ima za zdaj koristi predvsem ruski kapital, večina podjetij pa je še vedno v rokah države. Zdaj oblasti snubijo zahodni kapital, v igri pa je tudi kitajski, iranski, venezuelski in seveda arabski denar. Arabski denar, ki se investira v Belorusiji, je v nekaterih primerih po mojem mnenju Lukašenkov denar, ki ga ta tako pere. Pred kratkim je bila v igri prodaja zelo dragocenega zemljišča v središču Minska, ki ga je kupil državni sklad iz Združenih arabskih emiratov, za katerimi po mojem stoji prav Lukašenko.

Ali se strinjate, da je Belorusija zadnja diktatura v Evropi, kakor so jo poimenovali Američani?

Ne bi rekel, da je diktatura, brez dvoma pa imamo mehak avtoritarni režim oziroma državni kapitalizem s populistično socialno retoriko. Si lahko predstavljate, da v našem socialno usmerjenem gospodarstvu kar 50 odstotkov študentov plačuje za študij! V nasprotju z Rusijo imamo tudi samo enega oligarha – Lukašenka, ki je najbogatejši človek v državi. Račune ima verjetno v Švici, o čemer so dobili namig v Nemčiji, kakor sem že omenil, pa tudi v arabskih bankah.