Je Bo Xilai najpomembnejši kitajski politični zapornik?

Sojenje Boju je resda proces 21. stoletja, vendar ne bo napovedalo političnih sprememb, kot ga je sojenje 20. stoletja.

Objavljeno
21. avgust 2013 20.11
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika
Peking − Medtem ko se okrožno sodišče­ v Jinanu, glavnem mestu pokrajine Shandong, pripravlja na sojenje Bo Xilaiu, ki se bo začelo­ danes ob 8.30, se člani­ kitajske komunistične partije učijo na pamet besedilo iz dokumenta št. 9. V njem je naštetih sedem nevarnosti, ki grozijo­ Kitajski in bi se jim morali izogibati kakor kači z jabolkom v ustih.

Ena od njih je »zahodna ideja o neodvisnosti medijev«. Druga je »zahodna ideja o neodvisnosti sodstva«. Kitajska se bo proti tem vrstam zla borila tako, da bo že danes pokazala, da se sodni proces stoletja lahko spremeni v partijsko predstavo politične stabilnosti. Najprej je treba povedati, da nihče niti ne pomisli na to, da bi Boja morda lahko osvobodili. Bo je kriv, odkar so ga odpeljali v temnico.

O njegovem prihodu na sodišče upravičeno govorijo kot o najpomembnejšem sojenju na Kitajskem, odkar so pred več kot tremi desetletji poslali v zapor »tolpo štirih«. Vendar sojenje ni pomembno samo zato, ker sodijo človeku, ki je bil še nedavno član politbiroja, in pripadniku rdečega plemstva.

Tehtanje Maove dediščine

Največji sojenji 20. in 21. stoletja sta si pravzaprav podobni zato, ker se Kitajska v obeh primerih ukvarja­ z idejami svojega ustvarjalca Mao Zedonga, sodniki pa morajo presoditi, ali so ideje pogubne ali odrešilne – torej o tem, ali jih je treba dokončno zavreči ali za zmeraj ohraniti. Razlika med sojenjema bi se lahko pokazala pri sodbi. Maovo vdovo Jiang Qing so leta 1980 obsodili na smrt s preloženo izvršitvijo kazni zaradi radikaliziranja Maovih misli in zločinov, storjenih v njegovem imenu med veliko kulturno revolucijo; Bo pa bo odgovarjal pred sodiščem zaradi prejetja razmeroma nizke podkupnine, vredne nekaj milijonov dolarjev, poleg tega mu nihče ne bo očital, da se je poigraval z rdečo ideologijo.

Po sojenju »tolpi štirih« je prevladalo mnenje, da ima Mao »v 70 odstotkih prav, v 30 odstotkih pa se moti«. Po sojenju Bo Xilaiu se bo Kitajska vrnila k Maovi »množični usmeritvi« kot edinemu pravemu kažipotu v sodobni ideološki džungli.

Državna televizija je med objavo dolgo pričakovanega datuma poudarila, da bo sojenje odprto za javnost. Toda ko so se novinarji prijavili, so jim sporočili, da so »vsa mesta zasedena, saj sojenje zanima zelo veliko ljudi«. Pravni strokovnjaki se strinjajo, da bo zagovornik Bo Xilaia Li Guifang, odvetnik iz ene največjih državnih odvetniških družb DeHeng, pravzaprav nekakšen tiskovni predstavnik procesa, in da nihče ne pričakuje, da bo branil svojo stranko. Kot odvetnik bi se lahko izkazal samo pri predstavitvi političnega dogovora, ki ga bodo oziroma so ga že dosegli v ozkem krogu najvišjih partijskih voditeljev. Ubesediti ga bo treba tako, da bi bil navidezno povezan z Bojevimi korupcijskimi zločini in ne bi nikjer omenjal njegovih ideoloških projektov v Chongqingu, kjer je Bo zadnjih nekaj let vodil partijo.

Sinova izpoved

Sin Bo Xilaia in Gu Kailai – njo so za umor britanskega poslovneža obsodili na smrt s preložitvijo kazni, kar pravzaprav pomeni dosmrtno ječo – se je oglasil v New York Timesu s prošnjo, naj njegovemu očetu pri pripravi obrambe pustijo popolnoma proste roke. »Že 18 mesecev mi ne dopustijo nobenih stikov z očetom in materjo,« piše 25-letni Bo Guagua, ki je na doktorskem študiju na univerzi Columbia. »Če je oče za moje dobro pristal na vse, mama pa je pripravljena še naprej sodelovati z njimi, sodba očitno ne bo imela moralnega pomena,« piše bodoči doktor prava.

Gu bi lahko nastopila kot priča na sojenju možu in viri pravijo, da je to razjezilo Bo Xilaia, ki tako ali tako za politični in moralni propad družine krivi prav njo. Toda glede na obtožnico lahko sklepamo, da bo sodišče upoštevalo nepisano pravilo o »vzajemni zaščiti« partijskih voditeljev – po tem pravilu nobenega člana politbiroja ne smejo kaznovati z več kot dvajsetletno zaporno kaznijo. Drugi viri trdijo, da so Bo Xilaiu že prisodili razmeroma nizko kazen.

Slovo upanja v reforme

Za Kitajsko, še bolj pa za ves svet, je precej pomembnejše to, kar sledi­ sojenju stoletja. Vsak kitajski partijski in državni voditelj po svojem imenovanju na položaj uživa v »medenem mesecu«, ko ga vsi označujejo za reformista, svobodomiselnega človeka in »drugačnega« od predhodnikov. Tako je bilo tudi pri sedanjem generalnem sekretarju CK in predsedniku republike Xi Jinpingu. Nato pa kratko obdobje iluzije mine in pokaže se, da je vodja natanko takšen, kakršen sme biti. Sklicuje se na »rdeče vrednote«, da bi poskrbel za kontinuiteto, ki zagotavlja legitimnost; navaja Maove izjave, da bi si okrepil avtoriteto, oslabljeno zaradi kolektivnega upravljanja; »zahodno tajno delovanje« označuje za sovražnika »kitajskih lastnosti« in spravlja za rešetke vse, ki delujejo koruptivno, da bi ljudem pokazal, da sliši krike njihovega nezadovoljstva.

Ko bodo izrekli sodbo Bo Xilaiu, se bo Xi lahko popolnoma posvetil pripravam na oktobrski partijski plenum in zatrl še zadnje upanje v politične reforme, ki se je razraslo po njegovem prihodu na oblast. Preostale »nevarnosti« iz dokumenta št. 9 so zahodna ustavna demokracija, splošne vrednote človekovih pravic, sodelovanje državljanov pri političnem odločanju, tržni neoliberalizem in nihilistična kritika partijske preteklosti. O tem je nekoč govorili tudi Bo. Njegovim prepričanjem v četrtek ne bodo sodili. Samo njegovim pohlepnim prstom.