Je Kitajska hegemon? In kaj hoče od nas?
Pred srečanjem 16 + 1: Kitajska noče razdružiti Evropske unije, si pa prizadeva prodreti globoko v njeno notranjost.
Odpri galerijo
Kitajski premier Li Keqiang na srečanju 16 + 1 novembra lani v Budimpešti. FOTO: Laszlo Balogh/Reuters
Kot vsako leto, ko se voditelji držav ali vlad 16 držav srednje in vzhodne Evrope pripravljajo na letno srečanje s kitajskim premierom, se tudi letos zastavlja vprašanje, kaj si želi azijska sila doseči s krepitvijo sodelovanja s partnerji v tem delu stare celine.
Pred sestankom 16 + 1, ki bo jutri in v soboto v Sofiji, je dvome, ki se porajajo o kitajskih ciljih, še povečala kriza, ki z različnih strani in na različnih ravneh pretresa temelje evropske integracije.
Si želi Kitajska – tako kot Rusija in ZDA – razdružiti EU, da bi nato v dvostranskih izmenjavah lažje manipulirala z vsako državo stare celine? Ali si zgolj prizadeva razširiti prostor za lastno rast, zlasti zdaj, ko je že čutiti pogubne posledice trgovinske vojne z ZDA, ki se dotika celo čedalje bolj oprijemljive nevarnosti pravega oboroženega spopada v Južnokitajskem morju?
Evropejci, in to ne glede na to, ali so člani EU ali pred njenimi vrati, se morajo vprašati, kako bo nadaljnje zaostrovanje kitajsko-ameriške napetosti na obeh frontah vplivalo na njihove odnose z azijsko silo. Bosta srednja in vzhodna Evropa za azijsko silo še pomembnejše območje velikih naložb v strateške projekte? In ali bo vsaka nova milijarda dolarjev kitajskega kapitala, vložena v evropske mostove, pristanišča, železnice ali elektrarne, pomenila tudi novo stopnjo politične povezave, zaradi katere se je del šestnajsterice že uprl oblikovanju enotne in trdne evropske obsodbe kitajskega hegemonističnega vedenja v Južnokitajskem morju ali očitnega kršenja človekovih pravic v tej državi?
Da bi prišli do odgovorov na ta vprašanja, moramo najprej pogledati, kako se Kitajska vede na svojem območju.
»Kar zadeva vprašanja suverenosti in ozemeljske celovitosti, je naše stališče trdno in jasno: ne smemo izgubiti niti pednja, ki so nam ga zapustili naši predniki, prav tako kot ne zahtevamo niti najmanjšega dela tistega, kar pripada drugim.« S temi besedami je predsednik Xi Jinping ameriškemu obrambnemu ministru Jamesu Mattisu nedavno pojasnil, kje je rdeča črta v odnosih med obema velesilama, ki se je za nobeno ceno ne sme prestopiti. V tem opozorilu seveda ne bi bilo nič spornega, če ne bi bili suverenost in ozemeljska celovitost, o katerih je govoril Xi, neposreden rezultat kitajskega pojmovanja zgodovinske pravice do velikega dela morja, ki meri blizu 5 milijonov kvadratnih kilometrov (od katerih 3,5 milijona pripada Južnokitajskemu morju, 1,2 milijona pa Vzhodnokitajskemu morju), in če ne bi bili v načinu, kako Peking vsiljuje to pravico sosedam, prepoznavni obrisi hegemonizma, značilnega za velesile.
Mattis je nedavno obtožil azijsko silo, da manjše sosede, s katerimi je v ozemeljskem sporu v Južnokitajskem morju, peha v podrejen položaj, v kakršnem so bile nekdaj vazalne dežele v odnosih do osrednjega cesarstva. Čeprav je običajno težko primerjati imperialno preteklost in azijsko sedanjost, je ameriški obrambni minister pravilno ugotovil, da je sodobna Kitajska bolj mišičasta inačica dinastije Ming (1368–1644), ki je pogojevala vstopanje manjših sosed na svoj trg z ozemeljskimi in gospodarskimi koncesijami.
Še bolj natančno je opažanje Kyla Haynesa, profesorja političnih ved na univerzi Purdue, ki meni, da je Kitajska vse bolj podobna ZDA z začetka 20. stoletja. Tako kot je Amerika izničila Clayton-Bulwerjev sporazum iz leta 1850, pravi Haynes, s tem ko je prisilila Veliko Britanijo, da ji je dovolila gradnjo Panamskega prekopa, tako se zdaj Kitajska vede do ZDA v Južnokitajskem morju. Amerika je Združenemu kraljestvu najprej obljubljala sodelovanje pri projektih v skupnem interesu, kmalu nato, ko so izkopali prekop, je izrinila vpliv britanske vojske z zahodne hemisfere in sama prevzela prevlado. Nekaj podobnega se zdaj dogaja v Južnokitajskem morju, le da je vlogo nekdanje Amerike zdaj prevzela Kitajska.
Ko pridemo do Evrope, kitajski hegemonizem ni več tako prepoznaven kot v Aziji. Na stari celini zveni precej bolj verodostojno trditev Xi Jinpinga, ki jo na sedmih mestih navaja v knjigi »Vodenje Kitajske«, da je »Kitajska obljubila svetu, da ne bo stremela k hegemonizmu in da ne bo naredila nobene poteze v smeri ekspanzije«.
Seveda to velja zgolj, ko gre za ozemlja, saj azijska sila v resnici noče osvajati Evrope tako, kot so nekdaj na njenih tleh to počeli Portugalci, Angleži ali Japonci. Vendar kljub vsemu išče prostor za širjenje svojega razvojnega modela, ki se do evropskih tal prebija v obliki »(gospodarskega) pasu in (svilne) ceste«. Ta model je začinjen z obilnimi naložbami, ki praviloma posegajo v nacionalne interese držav na našem območju – glede na to, da so te naložbe najpogosteje usmerjene v telekomunikacijske mreže, prometnice, energetske obrate ali visoko tehnološke projekte. Tako postopoma dopolnjujejo ali spreminjajo gospodarsko identiteto teh držav, v določenem trenutku pa zgolj s svojo prisotnostjo odrejajo, kako se bo določena država, ki si brez kitajskih milijard dolarjev ne more več predstavljati prihodnosti, opredelila do ključnih vprašanj, kot so Tajvan, Tibet, Južnokitajsko morje in, seveda, človekove pravice, o katerih v Bruslju in Pekingu ne morejo najti skupnega jezika.
Analitiki Centra za strateške in mednarodne študije so opazili, da je bila več kot polovica od 9,4 milijarde dolarjev kitajskih naložb v okviru 16 + 1 usmerjenih na Balkan, in to v pet držav, ki še niso članice EU. Tako je skoraj 5 milijard dolarjev odšlo v Srbijo, Črno goro, Makedonijo, Albanijo in BiH. Čeprav se je to zgodilo zaradi bolj ohlapnih pravil igre od tistih, ki veljajo znotraj meja Unije, hkrati prisotnost kitajskega kapitala tem državam ponuja več ovinkov na poti izpolnjevanja zahtev, ki jih v Bruslju nalagajo v procesu pristopnih pogajanj.
Jasno je tudi, da vloga Pekinga v izhodiščih 16 + 1 danes ni takšna, kot je bila pred sedmimi leti, ko so bili letni sestanki premierov redna praksa. Kitajska je na začetku preprosto hotela biti prisotna na območju, na katerem so krojili usodo širjenja EU in oblikovali evropski odnos z Rusijo. Danes je azijska sila globoko vpeta v (ne vedno čisto) matematiko odnosov med evropskim Vzhodom in Zahodom. Nekdo je opazil, da si je češki predsednik Miloš Zeman za gospodarskega svetovalca izbral Ye Jiangminga, bivšega generalnega direktorja kitajskega energetskega velikana CEFC, ki je bil na Zahodu osumljen vojaškega vohunjenja, na Kitajskem pa proti njemu poteka preiskava zaradi korupcije. V vsakem primeru precej vprašljivo.
Seveda to še zdaleč ne pomeni, da bi se morala Evropa zapreti pred kitajskimi naložbami. Potrebuje zgolj več kritičnosti. Do Kitajcev pa tudi do sebe. Ali, na kratko povedano, končno bi morali vedeti, kaj hočemo od Evrope. S Kitajsko se bomo potem zlahka dogovorili.
Pred sestankom 16 + 1, ki bo jutri in v soboto v Sofiji, je dvome, ki se porajajo o kitajskih ciljih, še povečala kriza, ki z različnih strani in na različnih ravneh pretresa temelje evropske integracije.
Si želi Kitajska – tako kot Rusija in ZDA – razdružiti EU, da bi nato v dvostranskih izmenjavah lažje manipulirala z vsako državo stare celine? Ali si zgolj prizadeva razširiti prostor za lastno rast, zlasti zdaj, ko je že čutiti pogubne posledice trgovinske vojne z ZDA, ki se dotika celo čedalje bolj oprijemljive nevarnosti pravega oboroženega spopada v Južnokitajskem morju?
Evropejci, in to ne glede na to, ali so člani EU ali pred njenimi vrati, se morajo vprašati, kako bo nadaljnje zaostrovanje kitajsko-ameriške napetosti na obeh frontah vplivalo na njihove odnose z azijsko silo. Bosta srednja in vzhodna Evropa za azijsko silo še pomembnejše območje velikih naložb v strateške projekte? In ali bo vsaka nova milijarda dolarjev kitajskega kapitala, vložena v evropske mostove, pristanišča, železnice ali elektrarne, pomenila tudi novo stopnjo politične povezave, zaradi katere se je del šestnajsterice že uprl oblikovanju enotne in trdne evropske obsodbe kitajskega hegemonističnega vedenja v Južnokitajskem morju ali očitnega kršenja človekovih pravic v tej državi?
Da bi prišli do odgovorov na ta vprašanja, moramo najprej pogledati, kako se Kitajska vede na svojem območju.
Mišičasta verzija dinastije Ming
»Kar zadeva vprašanja suverenosti in ozemeljske celovitosti, je naše stališče trdno in jasno: ne smemo izgubiti niti pednja, ki so nam ga zapustili naši predniki, prav tako kot ne zahtevamo niti najmanjšega dela tistega, kar pripada drugim.« S temi besedami je predsednik Xi Jinping ameriškemu obrambnemu ministru Jamesu Mattisu nedavno pojasnil, kje je rdeča črta v odnosih med obema velesilama, ki se je za nobeno ceno ne sme prestopiti. V tem opozorilu seveda ne bi bilo nič spornega, če ne bi bili suverenost in ozemeljska celovitost, o katerih je govoril Xi, neposreden rezultat kitajskega pojmovanja zgodovinske pravice do velikega dela morja, ki meri blizu 5 milijonov kvadratnih kilometrov (od katerih 3,5 milijona pripada Južnokitajskemu morju, 1,2 milijona pa Vzhodnokitajskemu morju), in če ne bi bili v načinu, kako Peking vsiljuje to pravico sosedam, prepoznavni obrisi hegemonizma, značilnega za velesile.
Mattis je nedavno obtožil azijsko silo, da manjše sosede, s katerimi je v ozemeljskem sporu v Južnokitajskem morju, peha v podrejen položaj, v kakršnem so bile nekdaj vazalne dežele v odnosih do osrednjega cesarstva. Čeprav je običajno težko primerjati imperialno preteklost in azijsko sedanjost, je ameriški obrambni minister pravilno ugotovil, da je sodobna Kitajska bolj mišičasta inačica dinastije Ming (1368–1644), ki je pogojevala vstopanje manjših sosed na svoj trg z ozemeljskimi in gospodarskimi koncesijami.
Osvajanje Evrope
Še bolj natančno je opažanje Kyla Haynesa, profesorja političnih ved na univerzi Purdue, ki meni, da je Kitajska vse bolj podobna ZDA z začetka 20. stoletja. Tako kot je Amerika izničila Clayton-Bulwerjev sporazum iz leta 1850, pravi Haynes, s tem ko je prisilila Veliko Britanijo, da ji je dovolila gradnjo Panamskega prekopa, tako se zdaj Kitajska vede do ZDA v Južnokitajskem morju. Amerika je Združenemu kraljestvu najprej obljubljala sodelovanje pri projektih v skupnem interesu, kmalu nato, ko so izkopali prekop, je izrinila vpliv britanske vojske z zahodne hemisfere in sama prevzela prevlado. Nekaj podobnega se zdaj dogaja v Južnokitajskem morju, le da je vlogo nekdanje Amerike zdaj prevzela Kitajska.
Profesor političnih ved Kyle Haynes meni, da je Kitajska vse bolj podobna ZDA z začetka 20. stoletja. FOTO: Philip Fong/AFP
Ko pridemo do Evrope, kitajski hegemonizem ni več tako prepoznaven kot v Aziji. Na stari celini zveni precej bolj verodostojno trditev Xi Jinpinga, ki jo na sedmih mestih navaja v knjigi »Vodenje Kitajske«, da je »Kitajska obljubila svetu, da ne bo stremela k hegemonizmu in da ne bo naredila nobene poteze v smeri ekspanzije«.
Seveda to velja zgolj, ko gre za ozemlja, saj azijska sila v resnici noče osvajati Evrope tako, kot so nekdaj na njenih tleh to počeli Portugalci, Angleži ali Japonci. Vendar kljub vsemu išče prostor za širjenje svojega razvojnega modela, ki se do evropskih tal prebija v obliki »(gospodarskega) pasu in (svilne) ceste«. Ta model je začinjen z obilnimi naložbami, ki praviloma posegajo v nacionalne interese držav na našem območju – glede na to, da so te naložbe najpogosteje usmerjene v telekomunikacijske mreže, prometnice, energetske obrate ali visoko tehnološke projekte. Tako postopoma dopolnjujejo ali spreminjajo gospodarsko identiteto teh držav, v določenem trenutku pa zgolj s svojo prisotnostjo odrejajo, kako se bo določena država, ki si brez kitajskih milijard dolarjev ne more več predstavljati prihodnosti, opredelila do ključnih vprašanj, kot so Tajvan, Tibet, Južnokitajsko morje in, seveda, človekove pravice, o katerih v Bruslju in Pekingu ne morejo najti skupnega jezika.
Ohlapna pravila igre na Balkanu
Analitiki Centra za strateške in mednarodne študije so opazili, da je bila več kot polovica od 9,4 milijarde dolarjev kitajskih naložb v okviru 16 + 1 usmerjenih na Balkan, in to v pet držav, ki še niso članice EU. Tako je skoraj 5 milijard dolarjev odšlo v Srbijo, Črno goro, Makedonijo, Albanijo in BiH. Čeprav se je to zgodilo zaradi bolj ohlapnih pravil igre od tistih, ki veljajo znotraj meja Unije, hkrati prisotnost kitajskega kapitala tem državam ponuja več ovinkov na poti izpolnjevanja zahtev, ki jih v Bruslju nalagajo v procesu pristopnih pogajanj.
Več kot polovica od 9,4 milijarde dolarjev kitajskih naložb v okviru 16 + 1 je usmerjenih na Balkan, in to v pet držav, ki še niso v EU.
Jasno je tudi, da vloga Pekinga v izhodiščih 16 + 1 danes ni takšna, kot je bila pred sedmimi leti, ko so bili letni sestanki premierov redna praksa. Kitajska je na začetku preprosto hotela biti prisotna na območju, na katerem so krojili usodo širjenja EU in oblikovali evropski odnos z Rusijo. Danes je azijska sila globoko vpeta v (ne vedno čisto) matematiko odnosov med evropskim Vzhodom in Zahodom. Nekdo je opazil, da si je češki predsednik Miloš Zeman za gospodarskega svetovalca izbral Ye Jiangminga, bivšega generalnega direktorja kitajskega energetskega velikana CEFC, ki je bil na Zahodu osumljen vojaškega vohunjenja, na Kitajskem pa proti njemu poteka preiskava zaradi korupcije. V vsakem primeru precej vprašljivo.
Seveda to še zdaleč ne pomeni, da bi se morala Evropa zapreti pred kitajskimi naložbami. Potrebuje zgolj več kritičnosti. Do Kitajcev pa tudi do sebe. Ali, na kratko povedano, končno bi morali vedeti, kaj hočemo od Evrope. S Kitajsko se bomo potem zlahka dogovorili.
