Tiskane izdaje
Komaj je minil veliki šmaren, ki mu v Rimu pravijo praznik Avgustovih počitnic, je okrog vatikanskega obzidja že slišati napovedi, da se s hitrimi koraki približuje »vroča jesen«. Podobne krilatice sicer krožijo tudi na posvetni strani mesta, vendar vatikanska vroča jesen vpliva na večji del sveta kakor spori v italijanskih palačah. Papeške reforme sežejo do zadnje župnije in vplivajo na politične razmere v številnih državah.
Kaj si možje za vedno skrivnostnimi vatikanskimi obzidji predstavljajo, ko napovedujejo vročo jesen, ni čisto jasno. Med prilagajanjem novim vetrovom tudi nekoč najbolj glasni najraje samo skomignejo z rameni. Po gostilnah na večerje, kjer si med seboj povedo to in ono, česar si ne morejo med službenim časom, pomembneži izza obzidja večinoma ne hodijo več v limuzinah, odeti v predrage obleke, tudi zlatega nakita ni videti kot nekoč. Ni jim jasno, kdo bo ostal na položaju, kdo bo premeščen ali odstranjen, kdo bo upokojen. Koga bo morda nova metla odpihnila tako daleč, da bo končal v rokah civilnih pravosodnih organov, kakor se je zgodilo glavnemu vatikanskemu računovodji. To poletje so ga zasačili z rokami v vreči denarja, potem pa pri njem našli še dobrih šest milijonov evrov, ki si jih je spravil – kot hrček – za slabe čase.
Po tem odkritju so v Rimu kar malo potihnila običajna zagotovila, da cerkveni funkcionarji nikoli nič ne vzamejo zase. Vse, kar narobe storijo, je storjeno v dobri veri in v dobro Cerkve. Glasnejša od takih trditev so zdaj vprašanja, ali je bil računovodja, monsinjor Nunzio Scarano, res lahko edini, ki se ga je prijel denar, ko je delal v dobro Cerkve.
Nov veter novega papeža
Množice vernikov so navdušene nad spremembami, ki jih uvaja papež Bergoglio, celo neverniki s simpatijami gledajo na nov način vodenja najstarejše še delujoče ustanove na svetu. Prelati pa se, tako se vsaj zdi in tako sami dokazujejo, nekateri z izjavami, drugi pa z molkom, počutijo nelagodno. Prelomni, že nekaj časa pričakovani dogodki v Sloveniji so prehiteli koledarsko jesen. Tudi za obzidjem ali pa v škofovskih konferencah po svetu se lahko kakšen iz centrale vodeni »prevrat« zgodi že pred enakonočjem.
Vihar, ki je najprej zajel papeško banko IOR, v kateri so odstavili direktorja in namestnika, potem pa kot primer, kakšna kazen čaka največje prestopnike, še slovensko Katoliško cerkev, se utegne hitro razširiti na druga področja papeške države, v druge škofije in škofovske konference.
Papeški glasniki so oznanili, da poslej velja »ničelna toleranca«. Nihče ne bo nedotakljiv, v denarnih zadevah naj ne bi bilo več bančnih tajn, konec je menda skrivnostnih vatikanskih odvetnikov, v novi, po svoje spet skrivnostni papeški finančni komisiji so ljudje, ki izhajajo iz laičnih vrst in naj bi jim bil dovoljen vpogled v vse podatke in zapiske, kar še pred letom ali dvema ni bilo dovoljeno niti predsedniku banke, čeprav ga je imenoval sam papež.
Visokim funkcionarjem, pravijo, gredo nekatere spremembe hudo v nos. Mladi članici finančne komisije Francesci Immacolati Chaouqui so zato takoj odkrili smrtne grehe. Zalomilo se ji je na medmrežju, kjer je zapisala, da je vatikanski državni tajnik kardinal Bertone »pokvarjenec«.
Papež Frančišek, ki bi ga nekateri prelati za obzidjem in tudi zunaj njega tudi v javnih nastopih najraje razglasili za ne najbolj izkušenega moža, ki ne pozna dovolj dobro razmer v svoji ustanovi, je te dni objavil dekret (po vatikansko Motu proprio), s katerim se poskuša sveti sedež z zakonskimi akti prilagoditi evropskim in mednarodnim finančnim normam ter s sebe sprati stare madeže. Predvsem pa utišati vedno bolj razširjene govorice, da je sredi vatikanskih vrtov nekakšen kamnit stolp, v katerem naj bi bila največja svetovna pralnica denarja. Naj bodo govorice utemeljene ali ne, Katoliški cerkvi moralno in gmotno zelo škodijo.
Papežev dekret je namenjen dokazovanju Evropi in svetu, da Vatikan ni pralnica denarja, da ne financira terorizma in ne podpira širjenja orožja za množično uničevanje, ampak spoštuje mednarodne standarde. Prevedeno v razumljiv jezik dekret pomeni strog notranji nadzor nad vsako cerkveno institucijo posebej, naj bo v rimski kuriji ali v škofijah po vsem svetu.
Tri cerkvene skušnjave
Odmevi na papeške čistke so bili doslej najostrejši, pravijo, v slovenski Cerkvi, ki jo je v prvi fazi čistk doletela najhujša kazen med vsemi. Rimske kurije se namreč še nihče ni dotaknil.
Podobne reakcije je ob morebitnih ukorih in ukrepih pričakovati drugod, tudi v kuriji, čeprav so se tam bolj vajeni prilagajati in se sprenevedati. Papeževo opozorilo o treh skušnjavah, s katerimi se spopada Cerkev, je že deležno interpretacij, ki se zdijo nasprotje papeževih besed in njegovih akcij. Skušnjave, ki jih poudarja papež, so spreminjanje Božje besede v ideologijo, poskus vodenja Cerkve kot poslovnega sistema in klerikalizem. Kritike so namenjene predvsem najvišjim klerikom, ti pa jih že po svoje prevajajo in sprevračajo.
Prave strukturne reforme naj bi se za vatikanskim obzidjem, od koder segata moč in vpliv do zadnje škofije in župnije, ne začele pred septembrom, čeprav si papež ni privoščil niti oddiha v Castelgandolfu.
Ugibanj je največ o tem, kdo bi utegnil postati novi državni tajnik namesto kardinala Bertoneja, ki je v resnici že izgubil vse kompetence. Najraje omenjajo kardinala Giuseppeja Bertella, izkušenega diplomata, ki ta čas vodi »zemeljsko« državo-mesto Vatikan. Glede na nepredvidljivost novega papeža je mogoča tudi drugačna izbira. Pričakujejo, da bo morebitni novi veter najprej čutiti, ko bo papež imenoval nove nadškofe v nekaterih ključnih škofijah v Nemčiji, Španiji in ZDA.
Škof mora biti pastir, blizu ljudem, prijazen, potrpežljiv in sočuten, je med obiskom v Braziliji rekel papež Frančišek. Nekatere njegove odločitve so bile potem že ožigosane, kakor da jih je narekoval sam zlodej.
