Tiskane izdaje
Ameriški veliki brat ni trn v peti zgolj običajnim državljanom, ampak se nad njim jezijo tudi politiki in celo nekdanji predsedniki. Devetintrideseti vodja Združenih držav Amerike, nekdanji demokratski predsednik Jimmy Carter, je nad aktivnostmi ameriških obveščevalnih služb celo tako razočaran, da za zasebne pogovore in pisma z »občutljivo« vsebino raje kot telefon in spletno pošto uporablja navadno, oziroma kot jo je poimenoval sam, − polžjo pošto.
Carter ne dvomi, da obveščevalne službe nadzorujejo skoraj vsak telefonski pogovor in spletno pošto v ZDA. »Občutek imam, da mojim telefonskim pogovorom prisluškujejo, mojo spletno pošto pa pregledujejo,« pravi. Ker za določene informacije noče, da bi jih izvedeli naključni vohljači, nekdanji predsednik raje uporablja »staromoden način« komuniciranja z družino, prijatelji in celo politiki, tako domačimi kot tujimi. Pisma z »občutljivo vsebino« tako piše ročno in jih pošilja po običajni pošti, s to prakso pa je 89-letni Carter začel pred dvema ali tremi leti, še preden je nekdanji sodelavec ameriške Agencije za nacionalno varnost NSA Edward Snowden razkril njene sporne prakse nadzora.
Carter pravi, da je bil zaradi vdorov varnostnih agencij v zasebnost Američanov zaskrbljen že ko je leta 1981 odhajal s položaja, pa čeprav so bile razmere takrat precej drugačne. Obveščevalci se morali namreč zeleno luč za nadzor ameriških državljanov pridobiti na posebnih zveznih sodiščih. To se je spremenilo po terorističnih napadih 11. septembra 2001, ko sta tako domača javnost kot kongres zahtevala poglobljen nadzor. Ameriške obveščevalne službe so tako po Carterjevi oceni dandanes »izjemno liberalizirane«, celo do te meje, da pogosto zlorabljajo svoja pooblastila in kršijo osnovne svoboščine ameriških državljanov.
Če bi ameriške obveščevalne službe zares spremljale Carterjeve komunikacije, bi po pisanju tiskovne agencije AP dobile vpogled v številna žarišča po svetu. Nekdanji ameriški predsednik namreč vodi organizacijo Carter Center, ki se ukvarja s humanitarno dejavnostjo, promocijo človekovih pravic, politično meditacijo in spremljanjem volitev, zaradi česar je v stiku s številnimi domačimi in tujimi politiki. Za seboj ima pestro politično kariero: med več kot 140 državami, ki jih je obiskal, je odpotoval tudi na Kubo, v Vietnam in v številne druge države, ki bi lahko zanimale ameriške obveščevalce. Leta 1994 je naznanil pakt o razorožitvi Severne Koreje, Pjongjang pa je obiskal tudi leta 2010, da bi izpogajal izpustitev pridržanega ameriškega državljana. Pred tem se je leta 2008 sestal s sirskim predsednikom Bašarjem al Asadom, opazovalci njegove organizacije pa so spremljali izvedbo volitev v Venezueli in številnih drugih državah.
Je tudi član organizacije Elders (Starešine), ki jo je leta 2007 oblikoval pokojni južnoafriški voditelj Nelson Mandela in ki združuje »upokojene« svetovne voditelje v njihovih prizadevanjih za ohranitev miru in pri humanitarnih pobudah. Z organizacijo med drugim sodelujejo tudi nekdanja irska predsednica Mary Robinson, južnoafriški nadškof Desmond Tutu, nekdanji sekretar Združenih narodov Kofi Annan in nekdanji finski predsednik Martti Ahtisaari.
