Kako evropska bo Italija

Mario Monti je bil kot predsednik tehnične vlade v Rimu predstavnik Evropske unije, ljubljenec Angele Merkel, zdaj je to plačal s porazom na parlamentarnih volitvah. Tako se po včerajšnjih volitvah norčujejo v Berlusconijevem Ljudstvu svobode. Podobno izide predčasnih volitev komentirajo tudi v gibanju Pet zvezd, ki velja za resničnega zmagovalca včerajšnjih volitev.

Na levi sredini, ki jo je Monti še pred tremi dnevi zavračal kot nekompatibilno, zdaj pričakujejo, da bo Monti v senatu ob negotovih izidih poskrbel za vladanje Bersanijeve Demokratske stranke.

Monti, ki ga je pred volitvami odkrito podprla tudi Katoliška cerkev, kar se po propadu krščanske demokracije pred dvema desetletjema težko zgodi, je pravzaprav za širšo javnost in za komentatorje zanimiv samo še kot morebitni jeziček na tehtnici, ki lahko pomaga Bersaniju, lahko pa ga tudi pomaga utopiti. Predsednik republike Giorgio Napolitano je Montija že predlanskim imenoval za dosmrtnega senatorja, sedež v parlamentu mu je zagotovljen. Napolitano je bil tudi tisti, ki je pomagal k padcu Berlusconija, skupaj z Angelo Merkel pa je na prestol pomagal Montiju.

Za nagrado pri podpori prihodnji Bersanijevi vladi bo morda Monti dobil ministrski položaj. Tako ugibajo analitiki, ki jih je pretreslo, ko je gromki komik Beppe Grillo dobil kar četrtino glasov in postal tretja politična sila v državi. Njegovo gibanje Pet zvezd je nastalo na ulici, na demonstracijah proti elitam in tradicionalni politiki. Nima sedeža, niti stalnega naslova, privrženci komunicirajo po spletu, sestajajo se po javnih lokalih, največkrat v barih ali gostilnah.

Kako se bo nova Grillova politična sila na italijanskem odru obnašala v konkretni politiki, ni jasno nikomur. Med njenimi stotimi prihodnjimi poslanci in senatorji praktično ni nikogar, ki bi se lahko pohvalil s političnimi izkušnjami. Večina sodi zgolj v skupino najbolj odločnih nasprotnikov politične kaste, sodelovali so kvečjemu na uličnih demonstracijah in skupaj s svojim voditeljem Beppejem Grillom zmerjali vse politike po vrsti. Nikomur niso prizanašali, ne desnici ne levici. Glasove so vzeli enim in drugim. Preprečili so Bersanijevo čisto zmago, kakor je Monti Berlusconiju vzel vsaj toliko volivcev, da se ni mogel vrniti v vladno palačo.

Grillo, ki sam ni kandidiral, ni sodeloval v televizijskih predstavitvah, s svojimi privrženci in s svetom je občeval samo po spletu. Njegovo vpitje in zmerjanje vseh in vsakogar je preplavilo trge po vsej državi. »Veliki« med strankarskimi veljaki so to zares opazili šele zadnje dni, ko je napolnil naprej milansko, potem še rimsko središče, za njimi so hodili stotisoči ljudi. Vzkliki proti Evropski uniji so bili med njegovimi najuspešnejšimi slogani.

Kakor je slišati iz Bruslja, so prvi plahi, še ne uradni odmevi na izide italijanskih volitev previdni, tudi malo negotovi. Poleg Beppeja Grilla, ki odkrito nasprotuje članstvu Italije v Evropski uniji, pa tudi sodelovanju italijanskih vojakov v mednarodnih misijah, imenovanih »mirovne«, ne podpira, tudi berlusconijevska Severna liga zastopa podobna stališča. Previdnost evropske politike do izidov volitev je tudi posledica vrnitve Silvia Berlusconija na italijansko sceno.

Pred volitvami je marsikateri evropski politik z Angelo Merkel na čelu odkrito podprl Maria Montija. Vsaj toliko jih je bilo, ki so svarili pred glasovanjem v korist Silvia Berlusconija.

Posebej previden se zdaj zdi predsednik evropskega parlamenta Martin Schultz. Z Berlusconijem je imel odkrite spopade že v začetku prejšnjega desetletja. Berlusconi je Schultza v evropskem parlamentu pobalinsko primerjal s kapom v nacističnem koncentracijskem taborišču, to pa je med njima sprožilo večna nasprotja. Tudi zadnje dni si je Schultz Berlusconija večkrat privoščil.

Upam, da bo Italija dobila stabilno vlado, je sinoči izjavil Schultz. Negotovost v Rimu po zadnjih novicah precej skrbi ameriškega predsednika Obamo.