Kako je z arhivi v tujini

Tajne službe v Nemčiji

V Nemčiji si vsakdo lahko ogleda dokumente nekdanje vzhodnonemške komunistične tajne službe, ki zadevajo njega samega, sorodniki do tretjega kolena si lahko ogledajo dokumente o umrlih in pogrešanih. Žrtve imajo pravico, da izvedo tudi imena sodelavcev vzhodnonemškega ministrstva za državno varnost (Ministerium für Staatssicherheit, MfS ali Stasi), ki so jih nadzorovali, ali tistih, ki so zaradi tega nadzora imeli koristi. Dostop do arhivov imajo tudi raziskovalci in novinarji, a pri nemškem uradu za proučevanje teh dejanj varujejo zasebnost žrtev totalitarnega nadzora: podatke o tretjih osebah, ki niso bile akterji nadzora, posredujejo samo z njihovo privolitvijo. V nekaterih primerih lahko raziskovalci dobijo podatke tudi brez privolitve, a brez imen in drugih identifikacij.

Poljska oklevala

Pred odpiranjem arhivov komunistične tajne službe z nazivom Służba Bezpieczeństwa (SB) je Poljska oklevala celo desetletje po padcu železne zavese, koalicija strank s koreninami iz gibanja Solidarnošč pa je po letu 1997 spodbudila ustanovitev inštituta za proučevanje komunističnih tajnih služb, a tudi nacističnih in sovjetskih zločinov. Inštitut za nacionalni spomin je začel delati leta 2001. Tudi na Poljskem ima vsakdo pravico do dokumentov o sebi, žrtve pa lahko zahtevajo tudi imena agentov. Dostop do dokumentov imajo tudi raziskovalci, njihovo objavljanje v množičnih medijih pa so omejili s tožbami. Morda je tudi zato leta 2005 po internetu zakrožil spisek 160.000 tajnih sodelavcev SB, kandidatov za rekrutiranje in funkcionarjev varnostnega aparata, ki jih je zbral novinar Bronisław Wildstein.

(Ne)omejen dostop

V arhivih služb državne varnosti Madžarske imajo državljani neomejen dostop le do dokumentov, ki so jih o njih shranile nekdanje tajne službe, in do osebnih map umrlih sorodnikov, so včeraj v telefonskem pogovoru pojasnili iz Zgodovinskega arhiva madžarske državne varnosti. Do drugih dokumentov imajo dostop le raziskovalci, ki se morajo dokazati kot sodelavci raziskovalnih inštitucij in podobnih ustanov. Raziskovalec mora pisno zaprositi za določeno gradivo, ki mu ga nato sodelavci arhiva dostavijo, prej pa izločijo oziroma počrnijo občutljive osebne podatke, na primer spolne bolezni, izvenzakonska razmerja in podobno. Časovne omejitve ni, raziskovalci lahko dostopajo do vseh gradiv – z opisanimi omejitvami, so pojasnili v arhivu.

Vlak, dolg 300 metrov

V hrvaškem državnem arhivu je okoli poldrugi milijon strani t. i. obveščevalnega gradiva, ki so ga dolga leta zbirali Udbini agenti in njeni »zunanji sodelavci«, in 50.000 fotografij. V arhivu pravijo, da bi, če bi škatle zložili na tla, merile dobrih 300 metrov. Znan je tudi podatek, da je Udba od leta 1945 do leta 1990 nadzirala 66.870 državljanov Hrvaške, po nekaj izpolnjenih formularjih pa si je mogoče tudi ogledati, kaj so o kom zapisali agenti.

Hrvaška zakonodaja pravi, da je gradivo dostopno po 30 letih od nastanka, pod določenimi pogoji. Gradivo s podatki, povezanimi z obrambo države, mednarodnimi odnosi ali nacionalno varnostjo sme biti objavljeno po 50 letih od nastanka. Gradivo, v katerem so osebni podatki, zdravniška dokumentacija, sodni procesi, finančni dosjeji in podobno, pa se sme uporabiti po 70 letih od nastanka oziroma 100 let od rojstva tistega, o katerem je v dosjeju govor.

Odprti z izjemami

Direktorica češkega arhiva tajnih služb Světlana Ptáčníková je v telefonskem pogovoru povedala, da so arhivski dokumenti, starejši od 31. decembra 1989, odprti, tudi glede osebnih podatkov. Obstajajo sicer izjeme, je povedala, vendar so arhivi pred omenjenim datumom nasploh odprti za vsakogar.