Kam pa, s sirskim kemičnim orožjem?

Predlog ruskega predsednika Putina je zaustavil ameriške priprave na napad. Besedo je dobila diplomacija, kar je večina pozdravila kot edino pravo pot. Toda še vedno ostaja vprašanje, koliko je predlog sploh uresničljiv, in ali ni šlo le za spretno kupovanje časa.

Prva uganka, na katero mednarodna skupnost nima odgovora, se glasi, kolikšne sploh so Asadove zaloge bojnih strupov? Sirija naj bi namreč svoje kemične zmogljivosti razvijala že zelo dolgo, vse od časov jomkipurske vojne leta 1973, ko naj bi od Egipta kot zaveznica v spopadih z Izraelom dobila prve manjše količine tega orožja. Kasneje, predvsem v osemdesetih letih, je Damask tudi zaradi bližine iransko-iraškega vojne zelo povečal svoje zaloge bojnih strupov. Pri tem naj bi mu najprej pomagali Sovjetska zveza in Češkoslovaška, ki sta po pisanju nemškega tednika Die Zeit tudi šolali sirske vojake za uporabo nevarnega kemičnega orožja, po koncu hladne vojne pa je režim tako imenovane »dubiozne« sestavine, ki same po sebi še niso bojni strupi, jih je pa iz njih mogoče izdelati, kupoval na prostem trgu. Tudi od zahodnih firm, med katerimi so dobro služile različne ameriške, britanske, nizozemske in avstralske. Po eni izmed tajnih depeš z ameriškega veleposlaništva v Damasku, ki jih je razkril WikiLeaks, naj bi se sirski znanstveniki menda še leta 2006 hvalili, kako preprosto da je z Zahoda uvoziti vse potrebne sestavine. Sporni posli so po nekaterih podatkih trajali vse do januarja 2012, ko je v Siriji že divjala državljanska vojna, saj je britanska vlada takrat po pisanju časopisov še zadnjič odobrila izvoz sumljivih kemikalij v Damask. Izvozne licence so bile ukinjene šele junija lani, ko se je EU uskladila o embargu.

Koliko kemičnega orožja ima režim v Damasku, je tudi zaradi vseh teh ilegalnih poslov praktično nemogoče ugotoviti. Po ocenah ekspertov gre za približno 1000 ton, kar ni malo, če vemo, da so v Libiji po padcu Gadafija našli 27 ton, in da je bilo v času hladne vojne po podatkih Organizacije za prepoved kemičnega orožja (OPCW) na svetu nekaj več kot 70 tisoč ton teh strupov. Približno 80 odstotkov zalog naj bi bilo že uničenih.

Najprej podpis konvencije

Sirija je ena izmed redkih držav, ki tako kot Angola, Burma, Egipt, Izrael, Severna Koreja in Somalija leta 1997 niso podpisale konvencije o prepovedi kemičnega orožja (ali pa je še vedno niso ratificirale). S to konvencijo se je mednarodna skupost po koncu hladne vojne zavezala, da mora grozljivo orožje, ki mu nekateri pravijo kar atomska bomba revnih, dokončno izginiti. Prepovedana ni le uporaba, ampak tudi izdelava, razvoj in širjenje kemičnega orožja.

Sirski režim naj bi imel po ocenah tajnih služb po državi razporejenih najmanj petdeset obratov, v katerih izdelujejo ali hranijo kemično orožje, kar je v času razbesnene državljanske vojne izjemno nevarno. Skaldišča in obrati za izdelavo strupov lahko kadar koli padejo v roke različnih upornikov, ali postanejo tarča sabotaž, raketnih in topniških napadov s povsem nepredvidljivimi posledicami.

Prva stvar, ki bi jo morala mednarodna skupnost zato zahtevati od Asada – tudi v dokaz, da se res strinja s Putinovim predlogom o mednarodnem nadzoru nad sirskim kemičnim orožjem – naj bi bil zato takojšen podpis konvencije o prepovedi kemičnega orožja. Šele ta korak bi omogočil mednarodni nadzor nad sirskimi kemičnimi obrati, ki pa v nobenem primeru ne bo enostaven. Zaradi državljanske vojne bi bil za kolikor toliko učinkovit nadzor nujen intenziven vojaški poseg, zanj pa bi po ocenah ameriškega obrambnega ministrstva potrebovali najmanj 75.000 dobro usposobljenih vojakov. Ki jih nihče ni pripravljen zagotoviti. Tudi ZDA ne. Da bi to izjemno nevarno delo lahko opravile modre čelade Združenih narodov, pa tudi ni mogoče pričakovati.

Odvoz in uničenje?

Najboljša rešitev bi torej bila, z ustrezno pomočjo mednarodnih nadzornikov in vojske zbrati po državi nakopičeno kemično orožje, ga odpeljati iz Sirije in uničiti. Vendar zadeve tudi tu niso tako preproste, kot je videti. Po oceni strokovnjaka za bojne strupe pri haaški OPCW Ralfa Trappa bi bilo zbiranje in prevažanje tako velikih količin bojnih strupov, tudi če v državi ne bi potekala državljanska vojna, izjemno nevarno, za povrh pa nikomu ni povsem jasno, kam jih sploh odpeljati. Siriji sosednje države ne pridejo v poštev, Rusija ali ZDA, ki imata ustrezne zmogljivosti za skladiščenje in uničevanje, pa sta predaleč. Edina uporabna rešitev bi bila postavitev začasnega zbirnega skladišča v Siriji, ki bi ga bilo seveda treba strogo vojaško varovati, strupe pa nato postopoma razgrajevati in uničevati. Kar tudi ni ravo preprosto. Postopki so dragi, zapleteni in nevarni, za njihovo izvedbo bi bilo treba postaviti ustrezne obrate za predelavo kemikalij, in tudi če bi se vse vpletene strani dogovorile takoj, bi trajalo desetletja.