Tiskane izdaje
Ko je japonski premier Šinzo Abe stopil na govorniški oder v Davosu, so bili udeleženci Svetovnega gospodarskega foruma pripravljeni poslušati obrazložitev njegovih fiskalnih ukrepov in nemudoma izračunati, kako bo napovedano znižanje korporativnih davkov vplivalo na vlagatelje.
Ko si je 58-letni Abe nadel očala in začel govoriti v solidni, čeprav malce trdi angleščini, je pritegnilo pozornost poslušalcev njegovo opozorilo, da je treba v Aziji nujno ustaviti vojaško ekspanzijo, ki se utegne izmuzniti nadzoru. Čeprav se je v uvodnem govoru izognil temu, da bi navedel ime države, ki jo je imel v mislih, je nato novinarjem dejal, da Kitajska in Japonska danes spominjata na Nemčijo in Veliko Britanijo pred prvo svetovno vojno.
Ko je po vsem tem nekdo omenil, da sta drugo in tretje največje gospodarstvo na svetu leta 2013 med seboj izmenjali za 312,5 milijarde ameriških dolarjev blaga, je Abe poudaril, da sta imeli tudi Nemčija in Velika Britanija v začetku prejšnjega stoletja zelo uspešno medsebojno izmenjavo blaga, a ju to ni odvrnilo od vojne.
Abe je prvi japonski premier, ki je z govorom odprl srečanje v Davosu. Ustanovitelj in predsednik Svetovnega gospodarskega foruma Klaus Schwab ga je napovedal kot ustanovitelja »abenomike« – kot se imenuje njegov sveženj gospodarskih ukrepov – in moža, ki je obljubil, da bo izstrelil »tri puščice«. Prvo, ki zadeva denarno politiko, in drugo, katere cilj je bolj prožna davčna shema, je sprožil, zdaj pa, kot je dejal Schwab, čaka svet še na tretjo puščico. Tisto, ki bi zadela v srce vlagatelje in začela poslovno romanco med kapitalom in japonsko industrijo.
Kadar voditelji držav vabijo vlagatelje, jih običajno zasipavajo s trditvami o stabilnosti njihovih držav in območij. Abe pa je svoj govor končal s pozivom Aziji in svetu, naj preprečita nasilje, ki se skriva v ozadju netransparentnega oboroževanja nekaterih držav, in podredita odnose med tekmeci vladavini zakonov. Ni mu bilo treba izgovoriti imena države, ki jo je imel v mislih. Je pa nato novinarje kljub vsemu opozoril na Kitajsko, ki že desetletje in pol vsako leto poveča vojaški proračun za več kot deset odstotkov.
Abejev neodločni »ne«
Na Schwabovo vprašanje, kaj v takšnih okoliščinah pomenijo obiski v templju Jasukuni, je Abe odločno odgovoril, da tam niso pokopani samo vojni zločinci in da s počastitvijo pokojnikov nima namena žaliti nacionalnih čustev sosedov. Čeprav je trdil, da se Japonska ne bo več zapletla v vojno, na vprašanje, ali bi se lahko zgodil oboroženi spopad med njegovo deželo in Kitajsko, ni mogel odgovoriti z odločnim »ne«. Sicer pa je bila že primerjava z letom 1914 dovolj jasen in skrb zbujajoč odgovor.
Kdo je tukaj Nemčija in kdo Velika Britanija, je z japonskega zornega kota povsem jasno. Japonci so se v Aziji že od nekdaj počutili podobno kot Angleži v Evropi, utesnjeni na svojih otokih in ločeni od celine s svojo miselnostjo in kulturo. Po tem, kako raste v veliko silo, pa tudi po frustracijah zaradi sedanje svetovne ureditve, ki se ji zdi nepravična, bi lahko Kitajsko v resnici primerjali z Nemčijo pred letom 1914. Vendar je od začetka prve svetovne vojne do današnjih dni minilo celo stoletje, v katerem se je marsikaj spremenilo. Čeprav se je treba vprašati, ali se lahko kaj takega ponovi, in čeprav je koristno analizirati podobnosti med dvema časovnima točkama, obremenjenima s krizami in napetostmi, je še bolj pomembno iskati razlike, nato pa na njih graditi možnosti za mir.
Tudi Kitajska se dobro zaveda, da so jo začeli leta 2014 številni zgodovinarji in politologi umeščati v kalup kajzerjeve Nemčije in v njenih napovedih gradnje še ene letalonosilke ali testiranju novega letala z jedrskimi izstrelki iskati dokaz, da se azijska sila pripravlja na vojno – morda celo z Ameriko.
Pomik časovnega stroja
Prav zato so kitajski partijski predstavniki že v prvih dneh letošnjega leta vzkliknili, da svetu ni treba gledati proti Pekingu pri iskanju posplošene analogije s povzročitelji velike svetovne tragedije pred sto leti. Če pa se na otočje Diaoyu (oziroma Senkaku, kot ga imenujejo Japonci) gleda kot na Sarajevo leta 1914, piše časopis Global Times, je treba ta časovni stroj pomakniti naprej, kajti prav Japonska je pod vodstvom Šinza Abeja podobna Nemčiji, in to tisti pred izbruhom druge svetovne vojne. Tudi današnja Japonska, je še zapisano, je – tako kot takratna Nemčija – »nezadovoljna s povojnim sistemom, pripravljena podpihovati nacionalizem in preveč prepričana o svoji industrijski moči«. Avtor se je v uvodniku vzdržal zgolj oznake »nacistična«.
Nekateri udeleženci foruma v Davosu so na podlagi Abejeve primerjave ugotovili, da morata danes prav Japonska in Kitajska prevzeti največjo odgovornost za območni in svetovni mir. Iz statističnih podatkov je razvidno, da se Kitajska ne namerava ustaviti na poti k statusu velike sile. Prav tako je jasno, da Japonska ne bo več prenašala povojnih uteži na mednarodnem prizorišču, kajti tretja puščica, na katero čakajo Schwab in močen kapitalistični klub, ne more poleteti, če dežela vzhajajočega sonca ne bo prišla iz bunkerja in razprla kril prek širnega neba.
Treba se je tudi zavedati, da leto 2014 ne bo nevarno samo zato, ker spominja na leto 1914. Vsaka vojna je zgodba zase in vedno se začne kako drugače. Mlada Bosna in uporniški Princip sta vedno pripravljena prižgati ogenj, ko je vse drugo nared za požar. Zato niso potrebni analogije in zgodovinska prepletanja različnih stoletij.
