Tiskane izdaje
Peking – Davno pred tem, ko so 3. aprila letos na pekinškem letališču k njemu pristopili agenti in mu ukazali, naj gre z njimi, se je Ai Weiwei spraševal, kako dolgo bi zmogel prenašati psihološki pritisk, ki so mu, kot je domneval, izpostavljeni vsi aktivisti, ko se znajdejo v kitajskem zaporu. Pravzaprav je šlo za vprašanje, koliko je v resnici vredna svoboda in kje so njene meje. O tem je govoril v intervjujih tujim novinarjem in pisal na svojem blogu. Potem ko so ga 81 dni pozneje izpustili iz pripora, pa je eden najzgovornejših kitajskih umetnikov kratko malo obmolknil. Vse do prejšnjega tedna, ko se je najprej oglasil na twitterju in povedal, da »ne more ostati živ, ne da bi povedal, kaj čuti«.
Poleg tega je Ai Weiwei odgovarjal tudi na vprašanja Global Timesa, ki ga izdaja partijsko glasilo Renmin Ribao. Zanimivo bi bilo izvedeti, kaj so hoteli uredniki kitajskega dnevnika doseči s tem intervjujem, prav tako je zanimivo, kaj vse je umetniku uspelo povedati med vrsticami intervjuja, ki ga je končal z izjavo: »Nihče ne more biti nad zakonom.«
Ai je za Global Times povedal, da o času, ki ga je preživel v zaporu, ne more govoriti. Vendar so o tem obdobju nekaj več povedali njegovi svojci. Niso ga mučili, dajali so mu zdravila proti sladkorni bolezni in zvišanemu tlaku, a bil je zaprt v samici, veliki le nekaj kvadratnih metrov in brez naravne svetlobe, je pojasnila njegova sestra Gao Ge. Žarnica je nenehno gorela, dva stražarja pa sta nepremično strmela vanj, ne glede na to, kaj je počel. Opazovala sta ga tudi takrat, ko je spal, se umival ali moral iti na potrebo. Zamenjala sta se vsaki dve uri, a dva para oči sta vseskozi opazovala vsak njegov gib, ne da bi spregovorila besedo. Z njim se nista smela pogovarjati. V samici je bila samo postelja. Ni imel ne televizorja ne radia in ni mu bilo dovoljeno, da bi pisal. Če mu ne bi prinašali po tri obroke na dan, sploh ne bi vedel, kdaj je kateri del dneva. Vse, kar je lahko počel, je bila hoja po majhni celici, in Weiwei je našel rešitev pred miselnim zlomom v štetju korakov. Izračunal je, da je v tem času premagal pot, enako razdalji med Pekingom in Šanghajem. Kot pravi, je prav zaradi tega vidno shujšal. Tako je ostal priseben. In tako je obmolknil.
Kitajska varnostna služba disidentov že dolgo ne muči fizično. Zdaj so se osredotočili na psihični pritisk. V zadnjem času so najbolj na muhi odvetniki, ki so se specializirali za primere kratenja človekovih in državljanskih pravic. Fan Yafenga, enega najbolj spoštovanih odvetnikov, je območna policija nekega dne povabila na »skodelico čaja«, piše hongkonški časopis South China Morning Post. To je znana formulacija, ki jo varnostna služba uporabi takrat, ko koga pokliče na zaslišanje. Ko je Fan prišel v policijski urad, so mu čez glavo potegnili črno vrečo, ga potisnili v avto in ga nekam odpeljali. Ni mogel vedeti, kje je. Prisilili so ga, da je nepremično sedel najmanj deset ur. Kadar se je premaknil, je dobil udarec po hrbtu ali rebrih. Grozili so mu, da bo, če bo še naprej branil politične aktiviste, obsojen na 20 let zapora zaradi nepravilno vodenih odvetniških poslov, finančnih malverzacij in subverzivnosti. Po dvajsetih dneh so ga izpustili, a to ni bil več stari Fan. Prijatelje je prosil, naj ga ne kličejo in ne obiskujejo. Nič več se ni pojavljal v javnosti. Bil je strt.
Prav takšnega videza je moral biti, ugotavlja novinar hongkonškega časopisa, kajti Fan Yafeng je moral biti poduk za vse druge odvetnike, ki so prevzemali obrambo ljudi, katerih človekove pravice so bile ogrožene ali teptane. Fan je bil prvi na seznamu dvajsetih takšnih odvetnikov. Seveda pa ni bil edini, ki je bil povabljen na »skodelico čaja«. Pa tudi ne edini, ki je po obisku v policijskem uradu obmolknil in se umaknil iz sveta. Eden od njih, Li Xiongbing, je na neznanem kraju preživel le dva dneva, a je bilo že to dovolj, da je, potem ko so ga izpustili, odpotoval k staršem na podeželje in poiskal pomoč v psihoterapiji.
Osrednja vlada v Pekingu je 12. julija objavila prvo javno oceno izvajanja državnega načrta akcije za izboljšanje človekovih pravic, ki so ga sprejeli aprila 2009. »Vsi cilji in naloge, ki smo si jih postavili v načrtu, so bili pravočasno izpolnjeni,« je zapisano v oceni, nato pa sledijo podatki o tem, koliko družin tibetanskih živinorejcev se je vselilo v nove hiše, koliko invalidov je dobilo priložnost za to, da se naučijo voziti avto, koliko žensk je dobilo mikro posojila za zagon lastne obrti in koliko otrok brez staršev je dobilo ustrezno oskrbo. Vendar nikjer v kitajskih dokumentih ne omenjajo tega, da so samo v prvih treh mesecih letošnjega leta aretirali več kot deset odvetnikov za človekove pravice in da so nekateri od njih še vedno v hišnem priporu. V načrtu akcije je navedeno, da je Kitajska do konca lanskega leta sprejela 236 zakonov, 690 administrativnih določil in 8600 območnih zakonskih predpisov, problem pa je prav v tem, da so kitajski državljani številne od teh zakonov prebrali in v njih poiskali zaščito svojih pravic. Partija si želi, da bi se ljudje nanjo obračali za pomoč, stanovanja, posojila in človekove pravice, ki so opredeljene tako, da ne posegajo v sedanji režim. Ko o tem spregovorijo umetniki in ko se za to zavzamejo odvetniki, pa sledi tisto, kar se je zgodilo Ai Weiweiju ali Fan Yafengu. In nato vsi obmolknejo, tišina pa spregovori v jeziku nemočnih.
