Tiskane izdaje
»Yes! Prišel sem ven in sem znova v svojem hotelu ... oprhan in pet kil lažji po tem mučenju!« je zapisal 42-letni Chip Starnes, solastnik družbe s sedežem na Floridi, ko so ga pred dnevi končno izpustili iz pisarne, v isti modri srajci, ki jo je imel na sebi šest dni ujetništva. Povedal je, da je bilo najhuje prvih nekaj dni, ko so delavci z njim ravnali kot z vojnim ujetnikom. Niso mu dovolili spati, z baterijami so mu svetili v oči in od njega zahtevali, naj takoj podpiše, da bo dal stotim delavcem odpravnino v enakem znesku, kot so ga dobili odpuščeni delavci, ko je tovarna pred časom zaprla enega od obratov.
Vsak dan so mu skozi okno z rešetkami dajali enak obrok – riž s piščančjim mesom – in mu dovolili, da se je pogovarjal z novinarji, ki so občasno prihajali v tovarno. Pri tem jih je kakšnih osemdeset ves čas stalo pred vrati in pazilo, da Američan ne bi pobegnil, preden bi podpisal čeke. Medtem ko jim je poskušal pojasniti, da ne namerava zapreti tovarne, da seli v Mumbaj samo obrat za izdelavo plastičnih delov merilcev sladkorja v krvi in da bo vseh sto delavcev potreboval prav tukaj v Huairouju, na oddelku za izdelavo bombažnih blazinic za uporabo v medicini, so menda funkcionarji območne vlade pazili, da ne bi bila ogrožena njegova varnost, predstavniki sindikata pa so postavljali pogoje. Delavci so bili neusmiljeni, saj se je, kot pravijo, povpraševanje po medicinskih bombažnih blazinicah zmanjšalo, oni pa znajo računati. Ker so proizvodnjo v tem sektorju že nekajkrat ustavili, so prepričani, da jih ne čaka nič dobrega.
Na koncu so s Starnesom sklenili sporazum, o katerem niso hoteli govoriti. Če bi sodili po enem od čekov, so vsakemu delavcu izplačali po 5459 juanov (887 ameriških dolarjev). Zdaj so vsi dobili odpoved, a se jih bo večina znova zaposlila. Starnes je na poti na Florido, kjer bo o vsem obvestil finančno službo, nato pa se bo vrnil v Huairou z novimi pogodbami, v katerih bodo bolj jasno in natančno zapisani pogoji, ki zadevajo prekinitev delovnega razmerja in izplačilo odpravnin.
Če bi bil Starnes edini tuji direktor podjetja, ki so ga kitajski delavci spremenili v talca, bi bila to zgolj nepomembna epizoda v kaosu, skozi katerega se vsak dan prebija kitajski gospodarski čudež. A Američan je le eden od številnih direktorjev, ki so bili prisiljeni delavcem izplačati denar, o katerem so bili ti prepričani, da jim pripada. Oziroma – če zgodbo obrnemo za 180 stopinj – kitajski delavci so se zbali, da bi utegnil biti tudi Starnes eden od več sto direktorjev tujih podjetij, ki so šla v zadnjih nekaj letih v stečaj, oni pa so pobegnili čez mejo in za seboj pustili neporavnane račune in obupane delavce. Po kitajskih zakonih se delavci z zahtevo po izplačilu več mesečnih plač preprosto ne morejo obrniti na nikogar. Zato čedalje pogosteje vzamejo stvari v svoje roke že ob prvih znamenjih neugodnih sprememb.
Slabe izkušnje
Za tiste, ki ta čas prekoračijo prvič, je predvidena kazen 50 juanov (8 dolarjev), tistim, ki bi ta prekršek ponovili, pa grozi odpoved. Več kot tisoč delavcev je ves dan zadrževalo menedžerje. Izpustili so jih šele, ko so v družbo poslali 300 policistov. Lani je direktor tovarne šotorov, ki deluje kot del družbe North Pole, nepredvideno preživel pol leta na jugu Kitajske, ko mu je sodišče v mestu Xiamen odvzelo potni list in zahtevalo, naj najprej poravna dolgove do kitajskih dobaviteljev. »Na žalost sem se dodobra nagledal filmov,« je dejal Steve Fleischli, ne da bi poskušal zvaliti krivdo na kitajsko stran. Dolg je bil v resnici velik. Kitajci pa imajo slabe izkušnje s tujimi direktorji, ki v takšnih situacijah preprosto izginejo.
Zgodba o Starnesu in drugih tujih direktorjih, ki so postali talci, govori predvsem o položaju delavcev na Kitajskem. Navadili so se na to, da jih nihče ne zastopa, nihče ne ščiti in da jim nihče ne zagotavlja, da bodo v resnici dobili zasluženo plačo. Naj gre za kitajske ali tuje direktorje – za kitajske delavce so vsi enaki: iz podjetja poskušajo za najmanjše možno plačilo izvleči največ, kar se da, ko se gospodarsko morje razburka in dobički zmanjšajo, pa poskušajo vse podražitve in izgube nadoknaditi prek delavskih hrbtov. Edina razlika je, da je zdaj, kadar imajo v ujetništvu tujega direktorja, območna policija bolj naklonjena kitajskim delavcem in posreduje le toliko, da se tujcu nič ne zgodi, razen da morda izgubi nekaj kilogramov. Ko gre za kitajskega direktorja, zgodba navadno poteka v povsem drugi smeri že zato, ker je direktor praviloma povezan z območno oblastjo.
Število delavskih sporov na Kitajskem pospešeno narašča. V prvih štirih mesecih letošnjega leta se jih je zgodilo več kot leta 2012. S poglabljanjem finančne krize na Zahodu je vse večja tudi negotovost kitajskih delavcev. Sindikati so brez moči, saj neodvisnih sindikatov ni, partijski sindikati pa služijo bolj kapitalu kot delavcu. Bo Starnesova izkušnja prestrašila še druge tuje menedžerje, je vprašanje, zaradi katerega so se kitajski analitiki razdelili v dve skupini. Vsi se strinjajo, da tako ne bi smeli odpravljati problemov. A delavci nočejo več poslušati predavanj o zakonih in interesih države, ki jih ni pripravljena zaščititi. Zdaj, ko so dobili svoj denar, lahko Američan mirno odpotuje, kamor hoče.
