Tiskane izdaje
Tibetanci so tretjega februarja zabeležili tragično številko sto. Bivši lama samostana Kirti, 37-letni Lobsang Namgyal je namreč tega dne postal stoti Tibetanec, ki se je v znamenje protesta proti kitajski represiji nad nepalskim ljudstvom odločil za samosežig na javnem kraju.
Kot vsi, ki so to storili pred njim, je vzkliknil: »Živel dalajlama!«, nato pa se je pred policijsko postajo okrožja Dzorge v tibetanski prefekturi Aba v pokrajini Sečuan spremenil v baklo. Deset dni pozneje je gorel že 101. Tibetanec. Šestindvajsetletni Drukpa Khar iz vasi Lushoe Kyi v pokrajini Gannsu je za seboj pustil tri otroke. Umrl je na stoto obletnico razglasitve neodvisnosti Tibeta. In čeprav sedanji, 14. dalajlama, trdi, da zanj in njegove vernike ni cilj odcepitev, so tokrat 13. februar zaznamovali v Kongresu tibetanske mladine in v še nekaj skrajnih organizacijah Tibetancev v izgnanstvu.
»Vsaka država ima dan neodvisnosti ali nacionalni praznik, in to ne glede na trenutni politični status. Tibet ni nikakršna izjema,« so v uradnem sporočilu izjavili člani organizacije Študenti za svobodni Tibet, ki ima svoj sedež v New Yorku. »V času, ko se je sto Tibetancev sežgalo v znamenje protesta proti kitajski vladavini, bo globalno zaznamovanje tega zgodovinskega trenutka pomagalo pri obnovi našega duha, potrditvi naše vizije in krepitvi našega boja,« je zapisano v sporočilu.
Trinajsti dalajlama Thubten Gyatso je leta 1911 izkoristil padec mandžurske dinastije Qing, torej zadnjega kitajskega cesarstva, leto dni pozneje ustanovil republiko, leta 1913 pa razglasil neodvisnost Tibeta in obnovil budistično teokracijo. Edino diplomatsko priznanje jim je naklonila Mongolija, ki je prav tako razglasila neodvisnost od Republike Kitajske, tako da sta ti dve teokraciji na podlagi Rumene vere (Gelung šole tibetanskega budizma) sklenili zvezo o vzajemni pomoči v primeru napada »notranjih ali zunanjih sovražnikov« ter podpisali sporazum o svobodni trgovini.
Res nikoli bolje kot zdaj?
Kitajska ni nikoli priznala ne tibetanske ne mongolske odcepitve, in to vse do prihoda komunistične oblasti. Kadar sedanjim funkcionarjem v Pekingu omenijo leto 1913, ti to doživljajo kot neposredno subverzijo. Kot subverzijo in terorizem pa vodstvo v Pekingu doživlja tudi vsak samosežig Tibetancev, saj trdi, da gre za delo »dalajlamove klike« in da teh dejanj ni mogoče tolmačiti s kitajsko politiko do nacionalne manjšine. »Tibetanci še nikoli niso živeli bolje kot zdaj,« ponavljajo kitajski mediji in to trditev utemeljujejo s številkami: gospodarska rast v avtonomni pokrajini Tibet je v letu 2012 dosegla 12 odstotkov (tako da je znašal bruto domači proizvod 11,25 milijarde dolarjev); povprečni prihodek kmetov in živinorejcev se je povečal za 15,1 odstotka povprečni prihodek prebivalcev pa za 11,5 odstotka; v letošnjem letu bodo mesta že skorajda stoodstotno oskrbljena s centralnim ogrevanjem in tako dalje in tako dalje. Če v drugih delih Kitajske obstajajo določeni gospodarski problemi, jih na Tibetu ni. Tam se vse krivulje dvigajo v nebo.
Ko je Severna Koreja prejšnji teden preizkusila še eno jedrsko bombo, so bili svetovni mediji mnenja, da bo odnos s Pjongjangom največji zunanjepolitični izziv za novo generacijo kitajskih voditeljev s Xi Jinpingom na čelu. Ko se je nato sežgal stoti in nato še stoprvi Tibetanec, pa je bilo treba reči, da bo tibetansko vprašanje najpomembnejša točka kitajske notranje zunanje politike, glede na to, da tega ni mogoče opredeliti na nikakršen drugačen način, saj nihče, in to velja tudi za dalajlamo, ne zanika dejstva, da leži Tibet znotraj kitajskih meja, prav tako kot tudi nihče, vključno s samimi Kitajci, ne more spregledati dejstva, da je himalajsko območje povsem drug planet.
Netila ognjene revolucije
To je mogoče občutiti v trenutku, ko pristanete na letališču v Lhasi, ko vdihnete redek zrak in pogledate v pravljično modro nebo, ko stopite na tanko plast suhe prsti in popijete prvi požirek čaja z maslom iz jakovega mleka. Še toliko bolj pa občutite osamljenost Tibetancev znotraj kitajske domovine, ko opazujete njihove molitve in ko se na vsakem koraku srečujete s spopadi med hanskim merkantilizmom in lamaistično duhovnostjo. Ni nam treba govoriti o tibetanski neodvisnosti, ko gledamo, kako mladi, v glavnem dvajsetinnekajletni Tibetanci in Tibetanke, sami sebe spreminjajo v bakle. Ne moremo pa spregledati tibetanske osamljenosti v tem grozljivem dejanju.
Pred točno mesecem dni je inštitut tibetanske vlade v izgnanstvu v Dharamsali izdal »belo knjigo« z naslovom Zakaj Tibet gori. In čeprav v njenem uvodu premier Lobsang Sangay v imenu vlade v izgnanstvu Tibetance poziva, naj se nikar ne odločajo za to drastično dejanje, ki je v nasprotju z budističnim vrednotenjem življenja, v knjigi ni kakšne posebne dileme glede tega, kaj je razlog za te ognjene proteste. »Razlog je v napačni kitajski politiki na Tibetu, ki traja že več kot 60 let. Revolucijo, ki vre na Tibetu, so sprožili politično nasilje, kulturna asimilacija, družbena diskriminacija, ekonomska marginalizacija in ekološko uničenje,« je zapisano v omenjenem dokumentu.
In medtem ko Kitajska od Amerike zahteva, naj začne dialog s Severno Korejo, da bi preprečili jedrsko krizo na Korejskem polotoku, od Pekinga nihče več ne zahteva, naj začne dialog z dalajlamo ali neposredno s Tibetanci, da bi tako preprečili samosežige. Prav to pa je edina pot. Sicer se bodo osamljene žive bakle v določenem trenutku združile v plamen revolucije. Za kitajsko vodstvo pa je to veliko večja nevarnost kot jedrske eksplozije v soseščini.
