Kitajska si želi evropsko orožje

Bruselj – Kljub trgovinskim težavam v zadnjih mesecih je bil 15. vrh EU in Kitajske retorično v znamenju medsebojnih pohval in »duha prijateljstva«, ki menda omogoča, da se strani pogovarjata brez tabujev.

Glavni zaplet je bil spet povezan s časnikarji, saj ni bilo tiskovne konference, kakršne so običajne ob takih srečanjih. Peking je Bruslju postavljal pogoje (omejitve glede udeležbe časnikarjev in vprašanj), ki so za evropsko razumevanje svobode tiska nesprejemljive. Na splošno sta gostitelja delegacije premiera Wen Jiabaa, predsednik evropske komisije José Manuel Barroso in predsednik evropskega sveta EU Herman Van Rompuy, pohvalila razvijajoče se strateško partnerstvo med prvim in tretjim največjim svetovnim ­gospodarstvom.

»Vaša vloga pri doseganju tega, kar imamo, je odločilna,« je ob začetku vrha Rompuy pihal na dušo Wenu, ki je kot premier pripotoval zadnjič. V njegovem času so trgovinski odnosi med Kitajsko in EU res zacveteli. V desetih letih se je obseg menjave skoraj potrojil, nastala je medsebojna odvisnost. Kljub laskavim besedam gostiteljev je Wen izrazil razočaranje, ker še vedno (od pokola na Trgu nebeškega miru leta 1989) velja prepoved prodaje orožja in ker Unija še vedno Kitajske ne obravnava kot tržno gospodarstvo, zaradi česar ima slabši trgovinski status.

Za strateško partnerstvo

Po pričakovanjih na vrhu ni bilo velikih odločitev. EU in Kitajska imata pred očmi strateško partnerstvo. Spodbujali naj bi sodelovanje pri investicijah, varstvu intelektualne lastnine in varovanju podnebja. Pred vrhom so v Bruslju zmanjševali težo neprijetnim temam, denimo preiskave kitajskega dampinga pri prodaji solarnih panelov. Enako velja za opozorila Bruslja, da so evropska podjetja diskriminirana na javnih razpisih. Zato je trgovinski komisar Karel De Gucht spomladi zažugal s ­protiukrepi.

Med vrhom so v evropski komisiji potrdili, da še preučujejo možnost ukrepov proti kitajskima izdelovalcema telekomunikacijske opreme Hueweiu in ZTE, ki da sta prejela državno subvencijo za lažji­ boj z evropskimi tekmeci. Wen je v Bruslju zatrdil, da obe strani nasprotujeta protekcionizmu. V bruseljskem možganskem trustu, evropskem centru za mednarodno politično ekonomijo, pa napovedujejo, da bi se Kitajska in EU, če bi se v prihodnjem obdobju veliko ukvarjali sami s sabo, utegnili zaplesti v globlja merkantilistična nesoglasja.

Trgovinski nadzor in gospodarske skrbi

Logika Bruslja je, da Evropa potrebuje uspešno Kitajsko in Kitajska uspešno Evropo, zato bi trgovinska vojna škodovala vsem. Proti kitajski obliki državnega kapitalizma, ki pod strogim nadzorom daje prednost domačim podjetjem, ne morejo narediti veliko. Kitajsko pa po drugi strani skrbijo gospodarske težave na stari celini. V prvih osmih mesecih se je izvoz v EU znižal za okoli pet odstotkov. Unija je za Kitajsko največji trg, trgovina s 27 članicami Unije je lani dosegla 430 milijard evrov ali dvakrat več kot leta 2003.

Kitajska z več kot 3000 milijardami dolarjev deviznih rezerv se je še v dolžniški krizi omenjala kot rešiteljica, na koncu pa se ni zgodilo veliko. Peking se je raje odločil za spodbude domačemu povpraševanju, hkrati pa obljubil, da bo še investiral v evropske obveznice, in pozval krizne države k reformam. Rastoča Kitajska je za številna evropska podjetja hvaležni trg. Prednjači Nemčija s trgovinskim presežkom s Kitajsko in skoraj polovičnim deležem v evropskem izvozu. Celotna EU je imela v prvi polovici leta v trgovini s Kitajsko primanjkljaj v višini 67 milijard evrov.