V nadaljevanju preberite:
Izgube, ki jih imajo zaradi oviranega izvoza posamezne azijske države, vse bolj vzbujajo skrb. Bangladeška tekstilna industrija je tik pred zlomom, saj se spoprijema z naraščanjem stroškov ladijskega prevoza, pomanjkanjem kontejnerjev in podaljševanjem časa dobave. Čeprav to ni edini vir težav (pred nekaj meseci je bil ta sektor pod pritiskom množičnih protestov zaradi nizkih plač in zapiranja številnih tovarn), bi mu lahko hutijevci zadali smrtonosen udarec. Petinšestdeset odstotkov bangladeškega izvoza tekstilnih izdelkov je usmerjenega proti Evropi in ZDA, najkrajša pot pa vodi prek Rdečega morja in Sueškega prekopa. Letos so v Bangladešu pričakovali najmanj 50 milijard dolarjev od izvoza te industrijske veje, zdaj pa je vprašanje, ali bo to sploh mogoče uresničiti.
Kitajski izvozniki razmišljajo o veliko večjih vsotah, kar seveda pomeni tudi potencialno večje izgube. Problem je še bolj zapleten, ker so skoraj vsi že naročili surovine za blago, ki naj bi ga izdelali, teh pa zdaj ne morejo več vrniti. Približno 60 odstotkov kitajskega izvoza v Evropo in nasploh večina izvoza iz te države proti Zahodu potuje po Sueškem prekopu. Sprememba plovne poti okoli bolj varnega Rta dobrega upanja bi k pričakovanemu trajanju prevoza dodala dva tedna, kar bi povzročilo pomanjkanje kontejnerjev v kitajskih izvoznih pristaniščih, zlasti v terminalih pristanišča Ningbo-Zhoushan, ki je po količini tovora za izvoz v svetovnem vrhu. Posledica tega bi lahko bilo občutno zmanjšanje naročil, česar se kitajski proizvajalci najbolj bojijo. In naročila se že zmanjšujejo.
