Tiskane izdaje
Nekaj minut po tem, ko je spoznala, da bo pogajanja z Deng Xiaopingom o vrnitvi Hongkonga pod kitajsko oblast težko obrnila v svojo korist, je Margaret Thatcher besno stisnila torbico pod pazduho in zapustila Veliko palačo narodov.
Britanska premierka je namreč zahtevala, da London tudi po odpravi protektorata nad Hongkongom obdrži pravico do upravljanja takrat 6-milijonskega mesta, ki se je pod zastavo Združenega kraljestva razvilo v enega od azijskih tigrov. A Deng je bil neizprosen. Celo če bomo podpisali sporazum, ji je dejal, medtem ko je med prsti držal cigareto brez filtra znamke panda, si bo Kitajska leta 1997 vzela vse, kar je njenega.
Septembra 1982 je bilo toplo in Margaret Thatcher je bila oblečena v lahek kostim in odprte čeveljce. Ko se je nato bolj rdeča v obraz, kot je bila sicer, napotila po širokih stopnicah, ki vodijo proti Trgu nebeškega miru, se ji je zvrnila peta in Železna lady je padla, še preden so ji lahko na pomoč priskočili telesni stražarji. Biserna ogrlica se je razsula po tleh. Medtem ko so ji pomagali pobirati dragocene bisere, so Kitajci vedeli, da je to njen najhujši trenutek v dotedanji karieri.
Prav zato je Kitajska edino britansko premierko pospremila z velikim spoštovanjem.
Največji kompromis
»Margaret Thatcher je razumela, da Kitajska ni Argentina in da Hongkong niso Falklandski otoki,« je po njeni smrti zapisal kitajski časopis China Daily. »Zato lahko trdimo, da je premierka sprejela največji kompromis prav glede tega vprašanja.« Sporazum o primopredaji zadnje britanske kolonije v Aziji je bil sklenjen leta 1984. Čeprav je Margaret Thatcher po tiananmenskem pokolu pet let pozneje poskušala znova začeti pogajanja o demokratizaciji Hongkonga, so bile stvari zapečatene, zgodba končana, njeno ime pa vpisano v najpomembnejši del kitajskega pohoda proti statusu velesile.
Na vprašanje, zakaj je protikomunistično opredeljena konservativka tako spoštovana med voditelji Komunistične partije Kitajske, bi lahko najkrajše odgovorili takole: Margaret Thatcher je bila kot političarka narejena iz kitajske vrste železa. Kaj bi kitajski voditelji dali za to, da bi lahko, kot je to storila ona, odpravili nasprotovanje njihovim politikam gospodarskega prestrukturiranja in povečali učinkovitost industrijskega sektorja? In kako bi bil sedanji predsednik kitajske vlade Li Keqiang srečen, če bi (tako kot ona) vedel, kako privatizirati mastodontska državna podjetja, ki zgolj povečujejo notranje dolgove in ovirajo inovativni razvoj?
Nikogar ni presenetilo, da John Major, naslednik Margaret Thatcher, v televizijski oddaji, ki je bila posvečena njeni politični dediščini, sploh ni omenil epizode s Hongkongom. Srečanje z Dengom in padec po stopnicah resnično ni bil najbolj bleščeč trenutek njene kariere. Ko so se pred 15. obletnico prehoda pod kitajsko oblast lani v Hongkongu pojavile kolonialne zastave kot znamenje nezadovoljstva, ker vodstvo v Pekingu ovira potek demokratizacije, so se kitajski voditelji znova spomnili Margaret Thatcher.
Ganljivi izrazi sožalja
Čeprav je bila zaprisežena nasprotnica komunizma, ni storila ničesar, da bi v Hongkongu uvedli demokracijo še pred odstranitvijo britanske zastave in odhodom zadnjega guvernerja 1. julija 1997. Do tega dne namreč niso izvolili niti enega člana zakonodajnega telesa. Čeprav so bili državni uslužbenci v glavnem Kitajci, so bili za voditelje vseh administrativnih uprav vedno imenovani izključno belci.
»Menim, da si ni prav nič prizadevala za to, da bi med pogajanji s Kitajsko zaščitila interese Hongkonžanov,« je ogorčeno zatrdila predsednica Demokratske stranke Emily Lau. »Bili smo besni. Britanija je namreč v Hongkongu vladala več kot sto let, a mu ni dala demokracije, tudi takrat ne, ko se je pripravljala na to, da ga bo izročila Kitajski.«
Prav zato je v Pekingu Železna lady še toliko bolj spoštovana. Medtem ko v Hongkongu že skoraj mesec dni stavkajo pristaniški delavci, ki poleg demokratičnih pravic zahtevajo tudi od 17- do 24-odstotno zvišanje plač, se kitajsko vodstvo zgrozi že ob misli na to, da bi lahko nekdanja kolonija postala edina socialistična oaza v kapitalizirani Kitajski. Zato preprosto moramo verjeti, da so bili ganljivi izrazi sožalja, ki so ob smrti Margaret Thatcher prihajali iz Pekinga, povsem iskreni.
