Tiskane izdaje
Američani so z idejo o bipolarnem svetu vizualizirali prav takšno razporeditev sil. Ko se je kitajski obrambni minister Chan Wanquan v ponedeljek mudil v Pentagonu, je gostitelja Chucka Hagla opozoril, da kitajska želja po prijateljskih odnosih z ZDA ne izvira iz šibkosti. Gre za veliko odgovornost za svetovni mir, je dejal general. Da bi ohranili mir nad Tihim oceanom, si je nujno treba prizadevati za vzpostavitev zaupanja med obema silama, ki bi jima bilo, kot se včasih zdi, lažje začeti pravo, kot končati hladno vojno.
To je bilo prvo srečanje obrambnih ministrov, odkar sta prevzela dolžnost. Že po tem, da je Hagel za prihodnje leto napovedal povratni obisk na Kitajskem, Chan pa sporočil, da bodo kitajske enote leta 2014 prvič sodelovale v mednarodni vaji, poimenovani Pacifiški obroč, je mogoče sklepati, da se odnosi med silama izboljšujejo.
»Kvazikonfrontacija«
Ena od tem se je kljub vsemu izognila predvidenemu poteku pogovora. Hagel je nameraval odločneje opozoriti kitajsko vojsko zaradi njene udeležbe v virtualnih napadih na Ameriko, a se je pokazalo, da bi se lahko z enakimi obtožbami odzval tudi general Chang. Američani trdijo, da jim kitajski hekerji z vpadi v baze dragocenih podatkov letno ukradejo 320 milijard dolarjev. Kitajci pa imajo v rokah pričevanje Edwarda Snowdna, ki je potrdil, da sta Kitajska in Hongkong pogosti tarči njegovih nekdanjih delodajalcev.
Pogovori med obrambnima ministroma so se morali dotakniti tudi krize v Egiptu, ki je za kitajsko vodstvo le še en krvav poduk o posledicah nepripravljenih političnih sprememb. Kot primerjavo z zmedo, ki jo za seboj puščajo ameriški projekti odpravljanja diktature na Bližnjem vzhodu, je Kitajska vedno pripravljena omeniti svojo vlogo v Severni Koreji. Če bi se Peking uklonil zahtevam Washingtona in Severno Korejo prisilil v hitrejše obrate, bi se utegnilo zgoditi nekaj podobnega kot v Egiptu.
Čeprav je kitajska politika do Severne Koreje pogosto videti polna kompromisov, je njen končni rezultat postopno spreminjanje vedenja voditelja Kim Džong Una. Tako sta Pjongjang in Seul tik pred sporazumom o ponovnem odprtju industrijskega območja v Kaesongu, sprejet je bil tudi dogovor o obnovitvi srečanj med člani korejskih družin, ki jih je ločila razdelitev Korejskega polotoka vzdolž 38. vzporednika.
Kot spremembo v severnokorejskem vedenju je lahko kitajski minister navedel tudi dejstvo, da se v Pjongjangu niso glasno odzvali na začetek vojaške vaje med ameriškimi in južnokorejskimi enotami. V ponedeljek je več kot 80.000 vojakov začelo redne manevre, katerih cilj je povečanje pripravljenosti na morebitne izzive s Severa. Dejstvo, da iz Pjongjanga tokrat ni bilo slišati običajnih groženj, si je mogoče tolmačiti kot severnokorejsko željo po nadaljevanju dialoga z Južno Korejo. Zasluge za to si deloma pripisuje tudi Kitajska. Vsa sporočila, ki jih je kitajsko vodstvo v zadnjih mesecih pošiljalo Kim Džong Unu, so ga usmerjala k diplomatskim rešitvam napetosti.
Vzajemno nezaupanje
Čeprav je bilo srečanje med Chang Wanquanom in Chuckom Haglom videti prisrčno, ni prineslo odgovora na ključno vprašanje, ki si ga v Ameriki že dolgo zastavljajo: Kaj pravzaprav hoče Kitajska? Kam bo pripeljal njen vojaški proračun v višini 120 milijard dolarjev in kaj namerava z letalonosilko, nevidnim bombnikom in izstrelkom za sestrelitev satelitov v orbiti?
Kot posebno znamenje zaupanja so Changu konec tedna omogočili obisk ameriškega Severnega poveljstva v Koloradu. Da, so komentirali kitajski mediji, to je znamenje boljših odnosov ... ali pa zgolj taktična poteza, da bi Haglu prihodnje leto zagotovili »povratni obisk« v kateri od ključnih kitajskih enot. O zaupanju se bo govorilo ob kakšni drugi priložnosti.
