Tiskane izdaje
Peking – Kitajsko gospodarstvo je leta 2013 v primerjavi z letom prej doseglo 7,7-odstotno rast, to pa je najnižja stopnja rasti, ki so jo zabeležili od leta 1999.
Ker gre za največjo porabnico energije, se je znižala cena nafte, tuji vlagatelji pa že napenjajo ušesa v pričakovanju, kakšne gospodarske cilje si bodo zadali v Pekingu. Za ublažitev hitrega staranja prebivalstva je vlada spremenila dosedanjo omejitev rojevanja. V petek so v Zhejiangu, eni najrazvitejših pokrajin, že začeli izvajati predpis, po katerem imata zakonca, od katerih je vsaj eden edinec, lahko še drugega otroka.
Kot kitajska medicina: zdravilo učinkuje veliko pozneje
V trenutku, ko se je gospodarska elita okoli 2500 voditeljev držav, predsednikov korporacij in vrhunskih teoretikov odpravljala v Davos na letno razpredanje o problemih globalnega razvoja in stagnacije, je Kitajska objavila podatek, da se je leta 2013 njena rast upočasnila na 7,7 odstotka.
Zdi se, da je to začetek novega obdobja, v katerem bo kitajsko gospodarstvo raslo veliko počasneje, kot smo bili vajeni, saj ugledne finančne hiše, kot je J. P. Morgan, letos napovedujejo 7,4-odstotno rast, kar je manj od napovedanih 7,5 odstotka, kolikor si je vlada v Pekingu zadala za lansko leto na prvi predstavitvi pred zakonodajalci marca 2013.
V Davosu bo stanje kitajskega gospodarstva ena od tem, vendar bo upočasnitev rasti na najnižjo stopnjo v minulih 14 letih večina ekonomistov sprejela kot pozitiven trend. Vrtoglava dirka za dvomestnimi odstotki je imela vrsto neugodnih stranskih pojavov in celo resnih posledic (kot so ekološko uničenje in različni odkloni v družbenem razvoju), tako da je upočasnitev dobro znamenje, ki kaže, da novo vodstvo razume potrebo po korenitih reformah industrijskega, kmetijskega, storitvenega in nasploh vseh sektorjev drugega največjega gospodarstva na svetu.
Gospodarsko zdravje azijske sile
V Davosu se bo o Kitajski kljub vsemu govorilo z zaskrbljenostjo. Na spolzki progi švicarskega smučišča ne bo več usode evra. Z večjim zaupanjem bodo sprejeli tudi trditev, da so se ZDA odvrnile od recesije. Kako zdravo je kitajsko gospodarstvo oziroma ali je blizu zloma, je bila tema razprav že pred letošnjim zasedanjem, ko so George Soros in nekaj svetovno znanih analitikov razglasili rdeči alarm nad skrb zbujajočimi številkami, ki opozarjajo na morebitno dolžniško krizo azijske sile.
»Glavna negotovost, ki danes pesti svet, ni evro, temveč bodoča smer Kitajske,« je zapisal Soros v komentarju, ki je bil objavljen v prvih dneh novega leta. »Razvojni model, ki je skrbel za njen hitri vzpon, je opešal.« Najbolj porazno za Kitajsko in ves svet je dejstvo, da vodstvo v Pekingu nima nobene pripombe na Sorosovo pesimistično napoved, ki opozarja na številne skrb zbujajoče podobnosti med azijsko silo danes in ZDA pred finančnim zlomom leta 2008. Gospodinjstva pesti finančna represija, domača poraba pa je zdrsnila na prenizko raven. Hkrati se kitajski izvoz spopada s trendom oživljanja proizvodnje v Evropski uniji in Ameriki, tako da država in še zlasti območne vlade najemajo vsa mogoča posojila za financiranje obstoječega gospodarskega modela.
Čeprav se je o Kitajski nedavno v glavnem govorilo kot o varčnem lastniku največjih deviznih rezerv na svetu (konec lanskega leta so dosegle 3820 milijard ameriških dolarjev), je podatek, ki ga je objavila Akademija družbenih ved Kitajske, preusmeril pozornost na drugo stran te slike. Območne vlade 31 provinc, kolikor jih ima Kitajska, so bile do konca leta 2012 dolžne blizu 20.000 milijard juanov (3300 milijard dolarjev), do konca lanskega leta pa naj bi se, kot so izračunali, ta vsota povečala na blizu 28.000 milijard juanov (4560 milijard dolarjev).
Ker je to okoli 53 odstotkov bruto domačega proizvoda Kitajske, vzrok za zaskrbljenost ni ta konkretna številka, kajti tudi številna druga razvita gospodarstva - kot so francosko in britansko, pa tudi ameriško in japonsko - so še veliko bolj zadolžena. Problem Kitajske je eksplozija posojil, s katerimi so območne vlade financirale infrastrukturne projekte v boju proti recesiji. Potem ko je Akademija opozorila, da se je območni dolg v treh letih dvakratno povečal, podatkov o najnovejši reviziji zadolževanja niso objavili.
Prav zato je Bloombergov analitik William Pesek podatek 7,7 odstotka doživel kot »slabo novico, in to slabšo, kot se zdi«. Azijska sila je morala po vsem, kar se je dogajalo leta 2013, rast še upočasniti. Očitno je, pravi Pesek, da sta se predsednik Xi Jinping in premier Li Keqiang odrekla odločnim potezam prestrukturiranja gospodarstva, nato pa, ker sta se zbala možnosti, da se bo rast upočasnila na manj kot 7,5 odstotka, v drugi polovici lanskega leta »napihala« nove spodbude v obstoječe balone.
Vlaganje kapitala v tujini
Narodna banka Kitajske, opozarja Soros v komentarju, je v začetku leta 2012 naredila nekaj korakov za zmanjševanje zadolževanja, ko je začela upočasnitev rasti vplivati na socialno trdnost, pa je partija ukazala, naj se popusti kreditne zavore in v železarnah znova prižgejo visoke peči. Krivulja se je obrnila navzgor, vendar pa, pravi Soros, »zagon visokih peči je podžgal tudi rast dolgov, kar je stanje, ki ne more trajati več kot nekaj let«.
Kitajska v Davos ne bo poslala nikogar iz politbiroja, je pa jasno, da se bo svetovni eliti v švicarskem letovišču pridružil Gao Xiqing, podpredsednik Investicijske korporacije, ki ima na skrbi plasiranje nakopičenega kitajskega kapitala v tujini. Tisti v politbiroju so namreč opazili, da poteka v razvitem svetu kampanja za oživitev proizvodnje, ki ima geoekonomske in geopolitične posledice.
Amerika bo težko sprejela dejstvo, da jo je Kitajska prehitela kot največja proizvajalka blaga, pa tudi kot država z največ prijavljenimi patenti. Eden od odgovorov na to je protekcionizem. Po drugi strani pa mora Evropa odpraviti tudi lastna območna neskladja, tako da se je tudi ona spustila v reindustrializacijo. Kako bo na to odgovorila Kitajska?
Glede na to, da ima slabe politične odnose z najpomembnejšo sosedo in eno največjih trgovinskih partneric Japonsko, nima druge izbire, kot da še bolj intenzivno vlaga kapital na ameriških in evropskih tleh. Hkrati bo morala izvajati globoke strukturne spremembe v državi, vendar je z reformami, kot pravi Liu Zhengwei, glavni ekonomist v Industrijski banki v Šanghaju, »tako kot s kitajsko medicino - če je ne uporabite, boste imeli probleme v prihodnosti, če jo uporabite danes, pa ne morete že jutri pričakovati izboljšanja«. Država z 1,3 milijarde ljudi mora tudi jutri jesti, varčevati, živeti.
