Kitajsko novo leto: Sanje v poldrugi milijardi barv

Peking – Že dolga tri desetletja na Kitajskem televizijsko praznovanje tradicionalnega novega leta opazujejo kot barometer splošnega stanja kulture v tej državi. Koliko vojaških koračnic in koliko popa, koliko resnih tem in koliko zbijanja šal, koliko je domačih zvezd in koliko tujih velikanov glasbenega sveta.

To je najbolj gledan televizijski šov na svetu. Letos ga je samo na Kitajskem spremljalo več kot 750 milijonov ljudi. V štirih urah, kolikor je trajal, so poskušali kritiki postaviti diagnozo nacionalnega duha in prognozo ustvarjalne moči v letu, ki se je pravkar začelo. Že po tem, da je snemanje novoletnega programa dobilo status »nacionalnega projekta«, je mogoče sklepati, da bo novo vodstvo veliko vlagalo v kulturo. In od nje še več zahtevalo. Prvič se je zgodilo, da je novoletni šov režiral slavni filmski režiser. Feng Xiaogang je znan tudi svetovnemu občinstvu, saj so nekateri njegovi filmi dobili mednarodne nagrade (naj spomnimo samo na Tovarno sanj in Banket), filmski kritiki pa ga imajo za enega ključnih ustvarjalcev kitajske protiuteži hollywoodski zabavi za široko občinstvo.

A tokrat je bila Fengova naloga več kot samo zabava. Od njega so pričakovali, da na televizijskih zaslonih ponovi tisto, kar je Zhang Yimo leta 2008 naredil na stadionu Ptičje gnezdo, ko je režiral otvoritveno slovesnost pekinških olimpijskih iger. Pokazati je treba, kaj Kitajska ima, kaj lahko naredi in kaj hoče; treba se je sprehoditi skozi starodavno preteklost in pogledati daleč v prihodnost, vključiti v program svetovna imena resne in zabavne glasbe ter vse to povezati v partijsko doktrino o »kitajskih sanjah«. Feng ni smel biti tako resen kot Zhang s tistimi deset tisoč bobnarji, oblečenimi v uniforme cesarskih vojakov, pa tudi ne tako spektakularen – Zhang je telovadca Li Ninga pripravil do tega, da je tekel po zraku z olimpijsko baklo v rokah. Pa vendar je bilo tudi tukaj vsega po malem. Šov je bil v glavnem posvečen pesmi in plesu, pri čemer je seveda prevladovalo »bratstvo in enotnost«: srečni Ujguri in glasni Tibetanci, romantični Mongoli in, seveda, Hani, vsi s šolanimi glasovi in vrhunsko izpeljano koreografijo.

A za kitajske gledalce je tudi to že postalo dolgočasno. Zato so tokrat že prej napovedali tuje zvezde, med katerimi sta bili najbolj zanimivi dve: francoska igralka Sophie Maceau in južnokorejski igralec Li Min Ho. Oba sta pela. Sophie Marceau je tokrat pela džezovsko verzijo pesmi Edith Piaf La vie en rose, in to v duetu s kitajskim pop pevcem Liu Huanom. Pri tem pa je bilo za kitajske gledalce enako pomembno to, da jih je Francozinja pozdravila v malce nevešči kitajščini in razkrila, da je tudi sama rojena v znamenju konja.

Med tujimi gosti so se pojavili še 2Cellos, čelista Luka Štulić in Stjepan Hauser, za kitajske gledalce pa je bilo bolj zanimivo to, da jih je v program uvedel pianist Lang Lang, ki je pred začetkom šova pojasnil, da bi storil vse, kar je v njegovi moči, da bi se bolj pogosto poslušala resna glasba. Tako sta 2Cellos samo eden od njegovih partnerjev, s katerimi blaži resnost glasbe, da bi jo tako približal mladim poslušalcem in bogatim producentom. »Zame je vedno pomembno, da se odprem za nove ideje,« je dejal Lang Lang. Kritiki televizijskega novoletnega programa pa so kljub vsemu ostali pesimistični glede stanja duha države. Če sodimo po šovu, ugotavljajo, bo kitajska kultura pod jarmom vojske in uniform, saj je bila najmanj tretjina šova posvečena vojaškim pesmim in plesnim točkam policijskega folklornega ansambla. V vse to je bilo nadrobljenega malo čarovništva, malo pekinške opere, nekaj borilnih veščin, malce kitajske tradicionalne stand-up komedije, poimenovane xiang-sheng, in vse to pobarvano z milijardo in tristo milijoni barv.

Feng Xiaogang je hotel narediti nekaj drugačnega, zato je v šov povabil slovitega kitajskega rockerja Cui Jiana. Ta je najprej sprejel povabilo, nato pa se je umaknil, ker je cenzura zahtevala, da spremeni besedilo svojih pesmi. In kritiki so ugotovili, da je stanje brezupno. »Kitajska potrebuje Charlieja Chaplina, da bi s humorjem prikazal trpljenje tega časa,« je dejal Ye Kuangzheng, pesnik in kulturni kritik. »A tudi njega bi cenzurirali. Chaplinovega sloga še dolgo ne bo v šovu.«