Tiskane izdaje
Šesti vrh Amerik, ki se je v nedeljo končal v kolumbijskem mestu Cartagena, po pričakovanju ni postregel z vidnejšim uspehom. Nasprotno, zaradi različnih pogledov na sodelovanje Kube na tovrstnih srečanjih in spor glede Falklandov so se regionalni voditelji razšli brez sklepne deklaracije, nekateri so celo podvomili o smiselnosti nadaljnjih srečanj.
Naj se je gostitelj letošnjega vrha voditeljev obeh Amerik, kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos, na sklepni tiskovni konferenci še tako trudil prepričati navzoče novinarje, da srečanje ni postreglo z negativnimi presenečenji, češ da je bilo že vnaprej jasno, da udeleženci ne bodo dosegli soglasja glede vprašanj, povezanih s Kubo in Falklandskim otočjem, pozornejšim opazovalcem ni ušlo, da je izid vrha boleče razkril hitro poglabljanje ločnice med ameriškim jugom in severom, ki pospešeno izgublja vpliv v regiji, svojčas obravnavani kot »ameriško dvorišče«.
Vprašanje (ne)udeležbe Kube, ki ji je prirediteljica vrhov ameriških voditeljev Organizacija ameriških držav (OAS) odpovedala gostoljubje že pred pol stoletja, kmalu po tem, ko so oblast na karibskem otoku prevzeli marksistični revolucionarji pod vodstvom Fidela Castra, se je prebilo v ospredje še pred začetkom tokratnega vrha. Ekvadorski predsednik Rafael Correa se je, ker kubanska delegacija ni bila povabljena v Cartageno, odločil za bojkot srečanja, za konec osamitve Havane pa se je zavzela široka koalicija latinskoameriških voditeljev, z najtesnejšim ameriškim zaveznikom v regiji Santosom vred. »Izolacija, embargo, brezbrižnost in ignoriranje niso bili uspešni. Upam, da bo Kuba navzoča na naslednjem vrhu čez tri leta,« je dejal kolumbijski voditelj, vneti zagovornik demokratičnih sprememb na otoku.
Da so ZDA glede tega vprašanja čedalje bolj osamljene, je razkrilo tudi dejstvo, da je ameriškega predsednika Baracka Obamo pri nasprotovanju spremembi politike do Havane podprl samo kanadski premier Stephen Harper. Kakor je Obama pojasnil v bran svojemu nepopustljivemu stališču, Kuba v nasprotju z drugimi članicami OAS še ni stopila na pot demokratizacije in spoštovanja človekovih pravic, zato da si še ne zasluži vabila na srečanja organizacije. Na njegovo vztrajanje pri trdi politiki do Havane bržkone močno vplivajo tudi bližajoče se ameriške predsedniške volitve, pred katerimi se sedanji gospodar Bele hiše noče zameriti vplivni kubanski izseljenski skupnosti na Floridi.
»Vse države Latinske Amerike in Karibov podpirajo navzočnost Kube [na srečanjih ameriških voditeljev], ZDA pa v to nočejo privoliti. To je kot v diktaturi,« je dogajanje na vrhu pokomentiral bolivijski predsednik Evo Morales. Zaradi nestrinjanja s takšnim razpletom je predčasno zapustil srečanje v Cartageni, na katero sicer poleg Corree ni bilo tudi jezičnega venezuelskega voditelja Hugo Chávez in predsednika Nikaragve Daniela Ortege. Levičarska regionalna organizacija Bolivarsko zavezništvo za Ameriki (ALBA), katere člani so tudi omenjeni štirje voditelji, je sicer sporočila, da je bila Cartagena - če Kuba ne bo povabljena tudi na prihodnje srečanje - prizorišče zadnjega vrha Amerik, čeprav je bila za gostiteljico vrha leta 2015 že izbrana Panama.
Različno tudi o Falklandih in mamilih
Politika do Havane pa ni bila edina sporna točka tokratnega vrha. Strasti so se razvnele tudi glede britansko-argentinskega spora zaradi Falklandov oziroma Malvinov, kakor otočje imenujejo v Buenos Airesu. Argentinska predsednica Cristina Fernández je, ko je ugotovila, da ne more računati na enotno podporo udeleženk prizadevanju svoje države za povrnitev suverenosti nad spornim otočjem v južnem Atlantiku, ki je že od leta 1833 v britanskih rokah, državi pa sta se pred tremi desetletji zaradi njega zapletli v krvavo vojno, jezno odvihrala z vrha. Medtem ko večina latinskoameriških držav menda podpira argentinske zahteve po vrnitvi Malvinov, sta se proti temu tudi v tem primeru izrekli ZDA in Kanada, s pojasnilom, da hočeta v sporu med Buenos Airesom in Londonom ostati nevtralni.
Na nasprotnem bregu kakor večina udeleženk vrha v Cartageni je ameriški predsednik ostal tudi glede vojne proti mamilom, ki kljub izjemnim vložkom v predvsem represivne ukrepe ne kaže želenih rezultatov, v številnih državah na tranzitni poti, ki povezuje proizvajalce prepovedanih substanc na jugu s porabniki na severu, pa pobira čedalje večji krvavi davek. Kljub temu v Beli hiši za zdaj ne kažejo pretiranega navdušenja nad alternativnimi prijemi, med katerimi je tudi gvatemalska pobuda za dekriminalizacijo proizvodnje in uporabe mamil. Udeleženci vrha so se sicer dogovorili, da bo OAS proučila učinkovitost sedanjih oblik boja proti mamilom in predlagala morebitne učinkovitejše rešitve.
Medtem ko je torej letošnji vrh ameriških voditeljev pustil številna vprašanja odprta, je na drugi strani precej jasno razkril nadaljevanje trenda upadanja vpliva ZDA v Latinski Ameriki, tako političnega kot ekonomskega; slednji se kaže tudi v vzponu Kitajske, ki je v zadnjem času že postala glavna trgovinska partnerica nekaterih držav v regiji, med njimi Brazilije. Prav brazilska predsednica Dilma Rousseff je v Cartageni povzela stališča številnih kolegov, ko je Obami jasno sporočila, da bo latinskoameriške države poslej treba obravnavati kot enakopravne partnerice.
