Tiskane izdaje
Pjongjang - Severna Koreja je napovedala prekinitev vseh sporazumov o nenapadanju, podpisanih pred šestimi desetletji s Seulom, in ukinitev »vroče telefonske linije« med državama, vzpostavljene leta 1971. Vojno stanje bo uradno spet začelo veljati 11. marca.
Pjongjang se je tako odzval na nove sankcije, izglasovane dan pred tem v varnostnem svetu OZN. Resolucija, ki so jo podprli predstavniki vseh 15 članic tega telesa, je prva večstranska kazen za najnovejši jedrski poskus, ki ga je Severna Koreja izvedla 12. februarja. Ta je resolucijo pričakovala, a jo je kljub temu prizadelo, da je njena edina zaveznica Kitajska tokrat ne samo podprla resolucijo, ampak tudi dejavno pomagala pripraviti sankcije.
»Poskrbeti bo treba, da se bodo določila resolucije dosledno izvajala,« je izjavil veleposlanik LR Kitajske pri OZN Li Baodong. Uradni Peking je nato takoj pozval k umiritvi razmer in vzpostavitvi diplomatskega dialoga, ruski veleposlanik pri OZN Vitalij Čurkin pa je izjavil, da upa, da se bodo vrnili k šeststranskim pogajanjem o denuklearizaciji. Toda južnokorejski predstavnik v OZN Kim Suk je opozoril, da »zdaj ni več časa za zgodbo o dialogu«.
Če bodo sankcije res dosledno izvajali, bodo severnokorejskim bankam onemogočili finančne tokove in preprečili nakupe razkošnih jaht, Mercedesovih limuzin, dragih alkoholnih pijač in vseh drugih izdelkov, zaradi katerih se pripadniki severnokorejskega privilegiranega razreda počutijo nedotakljive. Glavna naloga sankcij je seveda preprečiti nadaljevanje jedrskega programa, s katerim bi lahko ustvarili majhne jedrske konice.
Pjongjang je pred glasovanjem v OZN zagrozil s »preventivnim jedrskim napadom na ZDA«. Vojaški strokovnjaki menijo, da Severna Koreja s svojimi raketami še ne more doseči ameriških tal, brez težav pa lahko doseže Južno Korejo in Japonsko. Zato vsa regija zelo resno obravnava grožnje države z 1,2 milijona vojakov ter raketnim in jedrskim orožjem, namenjenim ohranjanju režima pri življenju. Tudi za ceno njegove smrti.
Napovedujemo vojno miru - že sedmič zapored
Celo komunistično dinastijo Kim povezuje nepretrgana nit – grožnja z vojno, okrepljena z nepredvidljivim vedenjem političnega vrha v Pjongjangu. Napoved razveljavitve sporazuma z Južno Korejo o nenapadanju ni nikogar presenetila, vsem državam v okolici pa je povzročila veliko skrbi.
Čeprav je Severna Koreja zdaj že sedmič od leta 1994 napovedala vojno premirju, ki res ni bilo nikoli spremenjeno v pravi mirovni sporazum, so razmere na razdeljenem polotoku tokrat bolj zapletene in nevarnejše že zato, ker so vsi na tem polotoku in okoli njega veliko bolj oboroženi kot kdaj prej. Tudi Severna Koreja, ki je pred manj kot mesecem preizkusila tretjo jedrsko bombo, tokrat verjetno miniaturno uransko občutno večje rušilne moči.
Čeprav se grožnje te vrste že uvrščajo v »poseben pogajalski slog« severnokorejskega vrha, je treba vsako od njih podrobno analizirati, da bi se izognili incidentom, ki bi prav lahko pripeljali do prave vojne. Na vprašanje, kaj je tokrat Pjongjang spodbudilo k temu bojevitemu dejanju, imajo analitiki tri odgovore.
Prvič, resolucija je bila izglasovana soglasno, njen načrt pa so prej uskladile ZDA in Kitajska. Tako sta se največja sovražnica in največja prijateljica Pjongjanga prijeli za roke in določili kazen za severnokorejske jedrske uspehe.
Pritisk na Kitajsko
Drugič, resolucija je usklajena tako, da bi, če bi jo uresničevali dobesedno, lahko onemogočila nadaljnje izvajanje jedrskega in raketnega programa, saj je Kitajska prvič podpisala vse finančne sankcije, ki skoraj popolnoma onemogočajo nakupe opreme in delov, potrebnih za nadaljevanje izdelave jedrskih bomb in izstrelkov. Čeprav se razveljavitev sporazuma o nenapadanju nanaša na Južno Korejo, ki mora biti zdaj zelo pazljiva, da bi preprečila oborožene spopade ob sporno začrtani meji med državama, Pjongjang s tem zelo pritiska na Kitajsko. Usoda severnokorejskih jedrskih igračk je namreč odvisna od tega, ali bo ta sankcije izvajala ali ne. Mladi voditelj Kim Džong Un bi namreč rad povedal, da je mir v regiji odvisen od vesti Pekinga. Če se bo namreč edina zaveznica Severne Koreje trdno povezala z »imperialisti«, Kim ne bo imel druge izbire, kot da pred »sovražniki, ki so s hudičem za vedno podpisali sporazum o spopadu in vojni«, »brani« svoj narod in seveda svoj režim.
Tako je namreč odločitev o razveljavitvi sporazuma o nenapadanju razložil tiskovni predstavnik nacionalne obrambne komisije dan potem, ko je zunanje ministrstvo zagrozilo ZDA in drugim »agresorjem«, da se bo Severna Koreja »s preventivnim jedrskim napadom« branila pred vsako nevarnostjo.
Vnetljive razmere
Razmere na Korejskem polotoku so torej znova vnetljive, zlasti v času, ko že od 1. marca potekajo skupni manevri, na katerih sodeluje 10.000 ameriških marincev in 200.000 južnokorejskih vojakov. Severna Koreja bo vsakoletne vojaške vaje začela prihodnji teden. Nova južnokorejska predsednica Park Geun Hje je opozorila, da bo ostro kaznovala vsako oboroženo provokacijo s severa. Zadostoval bi topovski strel v napačno smer in Korejski polotok bi se vrnil v čase pred šestdesetimi leti, preden se je julija leta 1953 s sporazumom o ustavitvi ognja končala triletna vojna, v kateri je umrlo nekaj milijonov ljudi.
Dinastijo Kim povezuje še ena nit – spoznanje, da nihče od tistih, ki kaznujejo Severno Korejo, za zdaj noče sprožiti hitrega padca tamkajšnjega režima. Zato lahko tudi Kim Džong Un, tako kot je to delal njegov pokojni oče Kim Džong Il, v globalni politični igralnici igra na vse ali nič. Če bodo sankcije uresničene brez vrzeli in manipulacij, bo lačen narod in ne vladar.
