Kozarec paradižnikov, poln svobode
SfruttaZero: V srcu agromafije aktivisti in migranti pridelujejo "pravično« paradižnikovo mezgo.
Odpri galerijo
FOTO: Elena Comelli
Delajo 12 ur na dan pod žgočim soncem, včasih vse dokler ne umrejo od izmučenosti. Po več tisoč jih živi skupaj v začasnih taboriščih ali pa se prerivajo v razpadajočih getih, tik pod polji, na katerih pridelajo najboljše sadje in zelenjavo v Italiji. Večinoma so tuji sezonski delavci, saj je izkoriščanje povezano s trgovino z migranti. Toda med njimi so tudi italijanski dnevni delavci, denimo 49-letna Paola Clemente, ki je bila iz kraja San Giorgio Jonico in je umrla zaradi vročine, medtem ko je delala na polju za dva evra na uro.
Nepisana pravila, ki jih določajo predstavniki agromafije, so za vse več ali manj enaka: brez pogodbe, plačilo od 22 do 30 evrov na dan – to je manj kakor polovica najnižje zakonsko zajamčene plače – za naporno delo, plačano glede na količino opravljenega dela, poleg tega se morajo delavci sprijazniti z nasiljem, izsiljevanjem in zlorabo. Delodajalci jim, denimo, zasežejo dokumente, jim prodajo delovne rokavice po neverjetno visoki ceni, prisilijo jih, da plačujejo za hrano in prevoz, ter jim grozijo, da jih bodo drugače odpustili.
Prav takšnemu peklu bi se radi izognili mladi, ki so se pridružili projektu SfruttaZero (Nič izkoriščanja). SfruttaZero zagotavlja, da paradižnike pridelajo brez zlorabe moči, gojijo pa jih aktivisti organizacij Diritti a Sud (Pravice na jugu) in Solidaria skupaj z migranti, ki so zakonito registrirani in plačani za svoje delo. Projekt deluje na podeželju pokrajine Apulija, v kateri najhuje izkoriščajo nezakonito delovno silo. »Na poljih je mogoče delati brez izkoriščanja in ravno to počnemo,« pojasnjuje Rosa Vaglio, tiskovna predstavnica organizacije Diritti a Sud, ki že tri leta izjemno uspešno pomaga usmerjati projekt SfruttaZero. »Delati smo začeli poleti 2016 in z mezgo napolnili 2500 kozarcev,« pove Vagliova. »Lani smo napolnili skoraj 20.000 kozarcev, ko smo delali na zemlji v Nardu in Bariju, letos jih bomo napolnili še več.«
Rdeče zlato se dobro prodaja med ozaveščenimi kupci na sejmih in v mreži FuoriMercato, ki deluje po vsej državi zunaj tradicionalnih trgov. Znamka SfruttaZero se počasi uveljavlja med ljudmi, deloma tudi zaradi nagrade Livatino, ki jo je prejela leta 2016 zaradi odločne protimafijske drže. »Zdaj prejemamo naročila iz Nemčije, Francije in Avstrije, ne samo iz Italije,« pravi Rosa Vaglio.
Projekt se je začel skoraj kot izziv na šolskem dvorišču. Razširil se je na zakonito najeta zemljišča v Nardu in barijski četrti Japigia. Postal je zanesljiv posel, potem ko sta ga finančno podprli Valdenška cerkev in Banca Etica (Etična banka). »Ideja se je pojavila v getu mesta Nardo, kjer živi več sto migrantov, strpanih v slabo vzdrževano barakarsko naselje. Toda pobuda ni nastala samo zato, da bi se borili proti izkoriščanju tujcev. Radi bi zagotovili dostojanstvo vseh, tudi mladih ljudi, ki jih zatira brezposelnost, močno razširjena na jugu Italije. Tu na jugu ni veliko dela niti za tiste, ki so študirali na univerzah. Med nami so diplomiranci, magistri in doktorji, ki ne morejo dobiti zaposlitve. In spoprijemati se moramo z ljudmi, ki spreminjajo poljedelstvo v brezno trpljenja,« pojasnjuje Rosa Vaglio.
Aktivisti organizacij Diritti a Sud in Solidaria so se odločili, da bodo zavihali rokave in ustvarili drugačno resničnost, v kateri je mogoče dostojanstveno delati skupaj z dnevnimi delavci z druge strani Sredozemskega morja. Tiskovna predstavnica dodaja: »Za nas ima paradižnikova mezga zelo simboličen pomen. Pomeni združevanje ljudi, zato jo poskušamo pridobivati sonaravno. Opravili smo tečaje iz ekološkega poljedelstva, zato na naših poljih ne uporabljamo kemičnih izdelkov.« Mladi aktivisti organizacije SfruttaZero bi radi dosegli, da bi ljudje prepoznali njihov trud, zato so na nalepke na kozarcih narisali slike delavcev, ki pomagajo pridobivati paradižnikovo mezgo.
Stroški pridelave so seveda višji od tistih za pridelavo tradicionalnih mezg. Zaradi zakonito registriranih delavcev je dobiček seveda manjši, cene takšnih izdelkov pa so višje od cen v tistih podjetjih, ki uporabljajo nezakonito delovno silo, s katero lahko nižajo cene svojih izdelkov. Italijanski sindikat Flai Cgil je v svojem najnovejšem poročilu o agromafiji in nezakonitem zaposlovanju preveril stanje na 80 poljedelskih območjih, kjer tako ali drugače deluje mafija in kjer z nezakonitim delovanjem na vseh ravneh proizvodne verige ustvarjajo skrito gospodarstvo, vredno od 14 do 17 milijard evrov.
Torej je SfruttaZero nekakšen David, ki se poskuša boriti z Goljatom. Takšno majhno obrtno podjetje, ki se spoprijema s tako veliko pošastjo, mora jasno premagovati izjemno visoke ovire. »Težko je najti primerno obdelovalno zemljo za najem. Zemlja je večinoma v lasti maloštevilnih veleposestnikov, manjše površine pa so ljudje pogosto zapustili, ker pripadajo razdeljenim družinam, katerih dediči so se raztepli po svetu. Toda letos nam je tu v Nardu uspelo najti dva hektara zemlje, ki jo lahko obdelujemo: posadili smo že 20.000 sadik,« pojasnjuje Rosa Vaglio.
Za zdaj ima organizacija samo pet pogodbeno zaposlenih – tri Italijane, Tunizijca in Sudanca. Toda ko se bo okoli desetega julija začel čas obiranja, bodo potrebovali precej več delavcev. »Lani smo imeli 21 pogodbenih delavcev za delo na polju,« pravi Vagliova, ki predvideva, da jih bodo letos potrebovali še več. To je samo kaplja v morje približno pol milijona ljudi, zasužnjenih na italijanskem podeželju, po podatkih sindikata Flai Cgil. Toda kljub temu je korak v pravo smer.
Nepisana pravila, ki jih določajo predstavniki agromafije, so za vse več ali manj enaka: brez pogodbe, plačilo od 22 do 30 evrov na dan – to je manj kakor polovica najnižje zakonsko zajamčene plače – za naporno delo, plačano glede na količino opravljenega dela, poleg tega se morajo delavci sprijazniti z nasiljem, izsiljevanjem in zlorabo. Delodajalci jim, denimo, zasežejo dokumente, jim prodajo delovne rokavice po neverjetno visoki ceni, prisilijo jih, da plačujejo za hrano in prevoz, ter jim grozijo, da jih bodo drugače odpustili.
Nagrada za protimafijsko držo
Prav takšnemu peklu bi se radi izognili mladi, ki so se pridružili projektu SfruttaZero (Nič izkoriščanja). SfruttaZero zagotavlja, da paradižnike pridelajo brez zlorabe moči, gojijo pa jih aktivisti organizacij Diritti a Sud (Pravice na jugu) in Solidaria skupaj z migranti, ki so zakonito registrirani in plačani za svoje delo. Projekt deluje na podeželju pokrajine Apulija, v kateri najhuje izkoriščajo nezakonito delovno silo. »Na poljih je mogoče delati brez izkoriščanja in ravno to počnemo,« pojasnjuje Rosa Vaglio, tiskovna predstavnica organizacije Diritti a Sud, ki že tri leta izjemno uspešno pomaga usmerjati projekt SfruttaZero. »Delati smo začeli poleti 2016 in z mezgo napolnili 2500 kozarcev,« pove Vagliova. »Lani smo napolnili skoraj 20.000 kozarcev, ko smo delali na zemlji v Nardu in Bariju, letos jih bomo napolnili še več.«
Rdeče zlato se dobro prodaja med ozaveščenimi kupci na sejmih in v mreži FuoriMercato, ki deluje po vsej državi zunaj tradicionalnih trgov. Znamka SfruttaZero se počasi uveljavlja med ljudmi, deloma tudi zaradi nagrade Livatino, ki jo je prejela leta 2016 zaradi odločne protimafijske drže. »Zdaj prejemamo naročila iz Nemčije, Francije in Avstrije, ne samo iz Italije,« pravi Rosa Vaglio.
Projekt se je začel skoraj kot izziv na šolskem dvorišču. Razširil se je na zakonito najeta zemljišča v Nardu in barijski četrti Japigia. Postal je zanesljiv posel, potem ko sta ga finančno podprli Valdenška cerkev in Banca Etica (Etična banka). »Ideja se je pojavila v getu mesta Nardo, kjer živi več sto migrantov, strpanih v slabo vzdrževano barakarsko naselje. Toda pobuda ni nastala samo zato, da bi se borili proti izkoriščanju tujcev. Radi bi zagotovili dostojanstvo vseh, tudi mladih ljudi, ki jih zatira brezposelnost, močno razširjena na jugu Italije. Tu na jugu ni veliko dela niti za tiste, ki so študirali na univerzah. Med nami so diplomiranci, magistri in doktorji, ki ne morejo dobiti zaposlitve. In spoprijemati se moramo z ljudmi, ki spreminjajo poljedelstvo v brezno trpljenja,« pojasnjuje Rosa Vaglio.
Aktivisti organizacij Diritti a Sud in Solidaria so se odločili, da bodo zavihali rokave in ustvarili drugačno resničnost, v kateri je mogoče dostojanstveno delati skupaj z dnevnimi delavci z druge strani Sredozemskega morja. Tiskovna predstavnica dodaja: »Za nas ima paradižnikova mezga zelo simboličen pomen. Pomeni združevanje ljudi, zato jo poskušamo pridobivati sonaravno. Opravili smo tečaje iz ekološkega poljedelstva, zato na naših poljih ne uporabljamo kemičnih izdelkov.« Mladi aktivisti organizacije SfruttaZero bi radi dosegli, da bi ljudje prepoznali njihov trud, zato so na nalepke na kozarcih narisali slike delavcev, ki pomagajo pridobivati paradižnikovo mezgo.
David proti Goljatu
Stroški pridelave so seveda višji od tistih za pridelavo tradicionalnih mezg. Zaradi zakonito registriranih delavcev je dobiček seveda manjši, cene takšnih izdelkov pa so višje od cen v tistih podjetjih, ki uporabljajo nezakonito delovno silo, s katero lahko nižajo cene svojih izdelkov. Italijanski sindikat Flai Cgil je v svojem najnovejšem poročilu o agromafiji in nezakonitem zaposlovanju preveril stanje na 80 poljedelskih območjih, kjer tako ali drugače deluje mafija in kjer z nezakonitim delovanjem na vseh ravneh proizvodne verige ustvarjajo skrito gospodarstvo, vredno od 14 do 17 milijard evrov.
Torej je SfruttaZero nekakšen David, ki se poskuša boriti z Goljatom. Takšno majhno obrtno podjetje, ki se spoprijema s tako veliko pošastjo, mora jasno premagovati izjemno visoke ovire. »Težko je najti primerno obdelovalno zemljo za najem. Zemlja je večinoma v lasti maloštevilnih veleposestnikov, manjše površine pa so ljudje pogosto zapustili, ker pripadajo razdeljenim družinam, katerih dediči so se raztepli po svetu. Toda letos nam je tu v Nardu uspelo najti dva hektara zemlje, ki jo lahko obdelujemo: posadili smo že 20.000 sadik,« pojasnjuje Rosa Vaglio.
Za zdaj ima organizacija samo pet pogodbeno zaposlenih – tri Italijane, Tunizijca in Sudanca. Toda ko se bo okoli desetega julija začel čas obiranja, bodo potrebovali precej več delavcev. »Lani smo imeli 21 pogodbenih delavcev za delo na polju,« pravi Vagliova, ki predvideva, da jih bodo letos potrebovali še več. To je samo kaplja v morje približno pol milijona ljudi, zasužnjenih na italijanskem podeželju, po podatkih sindikata Flai Cgil. Toda kljub temu je korak v pravo smer.
