Tiskane izdaje
Ljubljana − Od začetka francoskega vojaškega posredovanja v Maliju je minilo sedem mesecev. Robustna vojaška navzočnost je na severu razbila koalicijo islamističnih milic, a severno od Bamaka so razmere negotove. V evropski misiji, »ki govori francosko«, sodelujejo tudi slovenski vojaki.
V Maliju − na poveljstvo v Bamaku in v vojaškem oporišču Koulikoru, ki leži 60 kilometrov severno od prestolnice − so navzoči trije inštruktorji Slovenske vojske. Slovenski vojaki so del Mednarodne misije Evropske unije v Maliju (EUTM). Ta se je začela marca. Mandat misije, ki jo skoraj v celoti obvladuje Francija (v Maliju si hoče povrniti del svojih nekdanjih kolonilanih moči in vpliva), bo uradno trajal 15 mesecev. A že zdaj je jasno, da ga bodo v Bruslju podaljšali.
Slovenski vojaški inštruktorji pomagajo pri urjenju in izobraževanju malijske vladne vojske, ki je bila še pozimi v popolnem razsulu. Stotnik Dragan Marič, poveljujoči slovenski častnik v Maliju, pravi, da so si malijske sile nekoliko opomogle, a da bo vzpostavljanje kompetentnih domačih sil dolgotrajen proces. V pogovoru za Delo je Marič, ki je, podobno kot večina mladih slovenskih častnikov, večinoma vajen sodelovanja z Američani, dejal, da ima evropska misija zelo močan »francoski pridih«.
Francosko vračanje strateških pozicij v Maliju
Ko so Francozi januarja sprožili vojaško intervencijo v Maliju, se je tudi uradno začel boj nekaterih evropskih držav za povrnitev vpliva v Afriki, kjer se je v zadnjih nekaj letih kot nova velika kolonizatorka utrdila Kitajska.
Francozi so se v Mali podali v imenu »spopada z islamskimi skrajneži« na severu države in zaščite malijskih oblasti, ki so svoje nekdanje kolonialne gospodarje samovoljno poklicale na pomoč. V evropski vojaški misiji, ki jo sedem mesecev in pol pozneje bolj ali manj še vedno vodijo Francozi, sodelujejo tudi trije inštruktorji Slovenske vojske.
Razmere v Maliju so danes precej bolj mirne kot na začetku francoskega posredovanja. Deset dni po predsedniških volitvah, na katerih bo skoraj zagotovo slavil nekdanji (in prihodnji) predsednik vlade Ibrahim Boubakar Keita, se v normalne tirnice vrača tudi politično življenje. A našteto velja le za južni in osrednji del države. Na severu, od koder tako rekoč ni poročil, še vedno divjajo spopadi. Čeprav je francoska intervencija v svoji prvi fazi razbila vladavino islamističnih milic in čeprav so v Parizu že večkrat napovedali umik večine svojih sil, (agresivno) vojaško posredovanje na severu razdvojene države še traja. Največje žrtve geostrateških premikov v Maliju so lokalne etnične skupine, še najbolj Tuaregi, s katerimi so obračunavali tako islamisti kot malijske vladne sile, zaradi svoje pregovorne avtonomnosti in neuklonljivosti pa imajo hude težave tudi s Francozi.
Vzporedna igra
Mandat mednarodne misije Evropske unije v Maliju (EUTM), ki se je začel marca, bo trajal petnajst mesecev, a že danes je jasno, da ga bodo v Bruslju podaljšali. Ob francosko-evropski misiji, v kateri sodeluje dvaindvajset držav, je v Maliju zadnjih nekaj mesecev navzoča tudi vse bolj robustna skupina modrih čelad Združenih narodov, prek katerih se je v Mali uspelo prebiti tudi Kitajcem, največjim francoskim konkurentom v drugem krogu kolonizacije tega dela Afrike. V hibridni misiji ZN delujejo tudi vojaške enote Afriške unije, ki pa so jih zaradi kritičnih razmer na »domačem terenu« ravno te dni zapustili Nigerijci, eden izmed najmočnejših kontingentov.
»Po pravici povedano, se v Maliju marsikje čuti, da se dogaja neka vzporedna igra. Francozi so zelo močni. Obvladujejo evropsko misijo. Na severu so skoraj sami. Od tam ni veliko podatkov. Ker imamo trojno poveljstvo, informacije potujejo drugače, kot smo vajeni. Jaz se večinoma ukvarjam z našimi fanti. Politika ni moj posel,« je za Delo povedal stotnik Dragan Marič, poveljnik tričlanskega slovenskega kontingenta v Maliju (SVNKON 1 EUTM Mali). Trojec bo v Maliju – Marič na poveljstvu v Bamaku, vojaška inštruktorja Leko in Mladko v 60 kilometrov oddaljenem starem malijskem vojaškem oporišču v Koulikoru – ostal do 19. septembra, ko jih bodo zamenjali novi trije inštruktorji. Ti bodo opravljali enake naloge kot njihovi predhodniki: izobraževanje in urjenje bataljona malijskih vladnih sil.
»Ena izmed naših nalog v Maliju je tudi opravljanje obveščevalnega dela, kar pa nam ni najbolje pisano na kožo. Uradni jezik je francoski, lokalnih jezikov ne razumemo, vse informacije pa tako in tako obvladujejo Francozi. Cilj naše misije je sicer usposobiti štiri bataljonske bojne skupine malijske vojske, skupaj približno 3000 vojakov, ki bi bili sposobni samostojno delovati in braniti celovitost ozemlja in prebivalstvo. Menim, da bi se Slovenski vojski v Mali izplačalo poslati celotno četo inštruktorjev. V tem smo res dobri. To je naša primerjalna prednost, kar se vidi že zdaj. Pa smo samo trije. Tako bi res lahko naredili nekaj koristnega – morali bi biti zraven od začetka do konca procesa urjenja, a to že ni več v naši domeni. O tem odločajo Francozi,« je nadaljeval stotnik Marič, ki je dvakrat služil tudi v Afganistanu.
Nevpadljiva navzočnost
Izkušnje izpod Hindukuša in Sahela so preprosto neprimerljive, pove. Ne le zaradi političnih in socialnih razlik, ampak predvsem zaradi varnosti in zaradi velikih razlik v delovanju Francozov in Američanov, s katerimi so slovenski vojaki (ne le) v Afganistanu v zadnjem desetletju preživeli ogromno časa. Predvsem mlajši slovenski častniki so tako rekoč vsi »otroci ameriške šole«.
»V Afganistanu je vse drugače. Na kratko: tam je vojna, v Maliju pa vojne ni. V Afganistanu smo bili ves čas v stanju pripravljenosti. Orožje smo imeli ves čas pri sebi. Neprebojni jopič smo le redko sneli. V Maliju vzdržujemo zelo 'nizek profil'. To je francoski slog: okoli hodimo neoboroženi, zelo sproščeno. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem se navadil na to. Poleg tega živim v hotelu. Kot vojaku mi to ne ustreza najbolj. Rad sem na terenu. Zato izkoristim vsako priložnost, da obiščem naše fante v Koulikoru,« je povedal poveljujoči slovenski častnik v Maliju, ki je (po Čadu) druga slovenska misija v Afriki, če pri tem ne upoštevamo pomorskega delovanja ob obalah Somalije in v Adenskem zalivu.
Orožarske tržne niše
Stotnik Dragan Marič se o smiselnosti slovenske vojaške navzočnosti v Maliju, enem od središč vzpostavljanja novega geostrateškega zemljevida in evropskega bojišča za ohranitev ostankov »vojaško-kolonialne« relevantnosti, ne sprašuje veliko. Tam je, da dobro opravi svoje delo, ponavlja. Bataljon malijske vladne vojske je bil, ko so z njim začeli delati slovenski vojaški inštruktorji, v katastrofalnem stanju. V slabšem, kot so bili, denimo, pred nekaj leti »osnutki« afganistanskih varnostnih sil. A Marič pravi, da se Malijci hitro učijo. En bataljon je že v celoti izurjen. Francozi so ga nemudoma poslali na vroči sever.
»Velik problem je slaba oborožitev. Primanjkuje oklepnikov in drugih vojaških vozil. To bi nujno potrebovali. Do zdaj so tu uporabljali češke oklepnike. Dobivajo veliko rabljenega orožja iz Vzhodne Evrope in nekdanjih jugoslovanskih republik, predvsem iz Črne gore in Hrvaške. To orožje je v zelo dobrem stanju. Priložnost za Slovensko vojsko bi tudi bila, da bi v Mali poskusila poslati helikoptersko enoto za reševanje. To delo namesto vojakov zdaj namreč opravlja zasebno podjetje iz Južne Afrike. Da, tu se obrača veliko denarja. Veliko je tržnih niš. Večino so seveda zasedli Francozi, ki se držijo precej za sebe,« je bil neposreden stotnik Marič, ki v Maliju v skoraj petih mesecih ni doživel ene slabe izkušnje. Domačini so ga – jasno, v Bamaku – sprejeli z odprtimi rokami, na sever države pa mu doslej še ni uspelo priti.
